Intervju meseca – Andrej Kokalj

Od kdaj ste na ŠKG, zakaj ste se odločili za delo tukaj?

Na ŠKG sem od začetka, se pravi od šolskega leta 1993/94. Ne spomnim se točno, kje sem takrat izvedel za ponovno delovanje gimnazije, ampak poslal sem prošnjo na zavod, bolj iz radovednosti kot kaj drugega. Pa so me izbrali.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Na gimnaziji Vič smo igrali košarko za šolsko ekipo. Po tekmi seveda nismo šli v šolo, ampak v bife. Tam nas je dobil prof. matematike Aleksander Cokan, ki je bil velika avtoriteta. No, tudi po postavi je bil velik. Vprašal nas je, kaj delamo v bifeju. In smo povedali. »Pa ste zmagali?« je vprašal. Smo. In kaj pijete? Pivo! Pa nas je častil rundo. Res se nam je dobro zdelo.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Nisem vedel. Rad sem imel šport. Prišel sem na »DIF« in tako naprej. Sem pa prej učil na osnovni šoli v Savskem naselju. Takrat je bila to OŠ Borisa Kidriča. Bilo je to precej drugačno okolje, v katerem pa sem se kar dobro znašel. Samo na Strmčnikovo pedagogiko sem moral pozabiti in si pomagati z izkušnjami s prulskega igrišča in ljubljanskih ulic.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

Pestri so spomini na začetke, ko nismo imeli niti telovadnice in smo tekali na Šentviški hrib in telovadili v enem od razredov. Košarkarske tekme med profesorji in dijaki so bile tudi vedno napete. Pa tudi nekaj maturantskih izletov je bilo kar intenzivnih. Pa nekaj koncertov, ko sem bobnal z Goričarjevim orkestrom je bilo dobrih. Zdaj spet igram bobne in kar uživam.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Na poletnem taboru v Savudriji so mi dijaki za »auspuh« privezali konzerve. Mogoče mi je še najbolj v spominu ostalo par mojih, ampak o tem pa kdaj drugič.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Ne bi bil rad preveč stereotipen. Naslednje leto bo že petindvajseto državno prvenstvo za srednješolce na ŠKG, kar pomeni, da sem bil kar vztrajen organizator. Sicer sem plezalec že štirideset let, ampak kakšnih pet triatlonskih let je bilo kar zanimivih. Okoli sto tekem, tudi ironman v Barceloni in moj originalni podvig, ki smo mu dali ime Slovenski alpski triatlon, ki se je začel v Piranskem zalivu, končal pa na Triglavu. Najdete tudi na You tubu. Drugače pa seveda družina.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Nimam pojma.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Ženi, da me prenaša.

In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.