Intervju meseca – Marko Štamcar


Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učil?

Maturiral sem leta 2004. Moja razrednika sta bila Andrej Bartol in Bernarda Podlipnik. Učil oz. poizkusil se učiti sem se nemščino – kljub temu, da sem že ves čas OŠ hodil na krožek nemščine, se me le-ta nikoli ni prijela. Edini tuj jezik, ki mi gre od rok, je angleščina, ki mi gre zelo v uho. Na tem mestu pozdravljam vse svoje profesorje, ki to berejo in se jim zahvaljujem za njihov doprinos k mojemu odraščanju.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?

ŠKG je name na informativnem dnevu pustila najboljši vtis. Z mamo sva vedela, da mi bo nudila kvalitetno izobrazbo, dano od kvalitetnih profesorjev in da bom v razredu v dobri družbi. Če bi lahko, bi šel kar nazaj in še enkrat podoživel vse lepe spomine.

Najljubši spomin iz otroštva?

Glede na to, da sem po poklicu programer, bi rekel, da gotovo 10. leto starosti, ko sem dobil svoj prvi PC. Od takrat sem se konstantno učil in do danes naučil res veliko. Drug meni ljub spomin pa je 11. leto, ko je mami v košarici domov prinesla novega družinskega člana, psa Dona.

Kakšne sanje si imel kot otrok?

Želel sem imeti svojo papirnico. To pa zato, ker sem rad delal razne izdelke iz papirja in kartona. Stara mama mi je pomagala naročiti izdelavo štampiljke za moj “posel” (P.M.Š. – Papirnica Marka Štamcarja; in ja, takrat nisem vedel, kako blizu so te kratice enim drugim…), v DZS pa sva kupila blokce za račune in nato sem bil “open for business”. Dosti kmalu po tem pa sem si želel poklicno delati z računalniki.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

Toliko veliko jih je. Posebej dobro sem se imel s profesorjem Prašnikarjem in profesorjem Jernejčičem. Sicer pa smo se odlično imeli na vseh ekskurzijah, na izmenjavi z Danci in maturantskem izletu v Bolgarijo. Ker sem imel od čistega začetka 1. letnika digitalno kamero, kasneje pa še fotoaparat, si lastim lep arhiv spominov in ravno nedavno sem ga skopiral in poslal vsem bivšim sošolcem v upanju, da bodo tudi oni podoživeli kak lep trenutek iz tega obdobja.

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Pred dobrim letom dni sem pustil redno službo in se usmeril na področje prostovoljstva, natančneje v sodelovanje z društvom Računalniški muzej, ki že od leta 2004 zbira in hrani informacijsko dediščino. Menim, da Slovenija potrebuje takšno ustanovo, saj bo mlade podučila o koreninah sodobnih tehnologij, starejše pa spomnila na njihove začetke. Po zaprtju Kiberpipe pa nujno potrebujemo tudi nov prostor za širjenje informacij in sodobnih idej.

Lani poleti sem za Muzej pridobil njegove prve stalne prostore v velikosti 700 m2 na Celovški 111, zraven Kina Šiška. To je za društvo pomenilo prebujenje iz “hibernacije” in dejavnosti so stekle. Trenutno imamo urejeno infrastrukturo, čakata pa nas še prenova kletnih prostorov (za depo) in izgradnja 2 učilnic v 1. nadstropju.

Poleg moje vloge pri urejanju vsega, povezanega z nepremičnino, pa se najbolj veselim odprtja muzeja, ko bom postal eden od prvih prostovoljcev, ki bodo na voljo ves odpiralni čas. Poleg tega nameravam izvajati predavanja in tečaje iz področja novosti v informacijski tehnologiji in mobilnih aplikacij.

Ob prostem času spremljam razvoj informacijskih tehnologij, preizkušam nove “gadgete”, igram družabne igri Risk in Catan ter po Ljubljani ponosno paradiram s svojim športnim avtomobilom.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?

Nedvomno na to, da sem sodeloval pri ustanovitvi podjetja Outfit7 in potem 8 let delal v njegovi slovenski podružnici. V tem času sem se naučil neizmerno veliko, pa ne samo na področju razvoja mobilnih aplikacij, ampak tudi o tem, kako funkcionira startup, kaj se spremeni, ko se število zaposlenih v tem obdobju potrideseteri in pa kako imeti korektne odnose s sodelavci in nadrejenimi. Ves čas je bilo pomembno, da sem kot soustanovitelj za zgled ostalim – tukaj mi je občasno kot vsakemu človeku tudi spodletelo, ampak nikoli pa ni nehal biti moj cilj.

Zadnje leto je bilo najbolj intenzivno, saj smo svoje mobilne aplikacije začeli pripravljati za kitajski trg, konec leta pa je eno od njihovih podjetij postalo tudi naš kupec. Skupina Outfit7, ki sem jo spremljal rasti od 8 ljudi do 250, se je prodala za 1 milijardo dolarjev, kar je edinstven dosežek v Sloveniji, pa tudi v svetu. To mi je povsem in nepovratno spremenilo življenje in prioritete v njem.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?

Hvaležen sem za prijatelje, za družino, za svojo muco Catniss in za vse možnosti delati dobro, ki so se mi odprle zaradi mojih dosežkov.

In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.