Z arheologijo se je povezal že na gimnaziji, ko je izkopaval na Kapiteljski njivi, hodil na arheološke tabore v Italijo in končal kot raziskovalec. "Arheologija je majhno okence, ki se nam odpira v preteklost,"  pravi mednarodno uveljavljeni arheolog dr. Matija Črešnar, strokovnjak za proučevanje kovinskih obdobij na območju srednje in jugovzhodne Evrope s Centra za preventivno arheologijo in predavatelj na Oddelku za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer kot docent predava arheologijo Egipta in kovinskih obdobij. Povezuje dva pola arheologije, raziskovanje, ki želi razkrivati preteklost z izkopavanji in preventivo, ki jo želi obvarovati. Predvsem pa skuša arheologijo korak za korakom približati ljudem.

Na kakšen način arheologi sploh lahko zaščitite dediščino ob velikih gradbenih projektih v državi, ki so v zadnjih letih krepko spremenili podobo pokrajine?

Najprej naredimo historično analizo, uporabimo kakršne koli pisne ali grafične vire, ki jih poznamo in so na voljo. Tu mislim predvsem na staro arheološko literaturo, vse kar je do zdaj znanega o nekem prostoru, zato da smo čim bolj oboroženi z znanjem, ko gremo na teren.

Ob tem pa poteka še raziskovanje z metodami daljinskega zaznavanja. To je nabor metod, ki jih v veliki meri izvajamo iz zraka, tako da na primer z laserjem posnamemo površje in dobimo tridimenzionalni tloris površja, ali pa iz zraka fotografiramo, potem pa po rasti rastlin, po sencah, ki jih mečejo strukture na tleh, ugotovimo, kaj se pod tistim območjem skriva.

In kako veste ali je nekaj pod površjem vredno ohranjanja?

Vedno je vredno, da se preuči, potem pa je odločitev izven rok arheologa. Odloči se kulturno-varstvena stroka, ki je vez med arheologijo in politiko.

Največji dosedanji infrastrukturni projekt, gradnja avtocestnega križa, je tako v arheologiji odprla povsem nove horizonte. Določenih tipov poselitve v nižinah do takrat sploh nismo poznali. Poznali smo predvsem najdišča v višinah, ki so večinoma pokrite z gozdom, zaradi česar v ta prostor ljudje kasneje niso veliko posegali in so se ta lahko bolje ohranila.

Kaj pa smo s tem izvedeli o našem narodu, oziroma o ljudeh, ki so tu živeli pred nami?

Kar mi vidimo, so le majhna okenca, skozi katera zremo v preteklost in iz raziskanega moramo poskusiti sestaviti celotno sliko. Območje, kjer živimo, je bilo stalno na križišču, živimo tako rekoč na prepišni legi. K temu so doprinašale Alpe, ki pri nas s severa zapirajo prostor, ob tem pa odpirajo najlažji dostop do Apeninskega polotoka, pomembnega območja za stike številnih kultur, prav preko našega ozemlja. Tu so še reke. Donava je s svojimi pritoki narekovala smer, kjer so se ljudje gibali. Pri nas sta pomembni predvsem Sava in Drava, v smeri katerih so k nam prihajali ljudje in s seboj prinašali znanje, ideje in dobrine. Neposredne povezave, ki jih vežemo na reke je zaslediti že v srednji kameni dobi, splavarstvo iz naših krajev na Balkan pa je zamrlo šele z drugo svetovno vojno. Nezanemarljiva tradicija!

Slovenci torej imamo svoje slovanske korenine, a smo resnici mešanica vseh teh mogočih vplivov?

Seveda smo mešanica. Pri nas, na prostoru današnje Slovenije so se v različnih arheoloških obdobjih zadrževala številne različne skupine ljudi, nikoli pa, vsaj od pozne prazgodovine naprej, ni bil popolnoma izpraznjen. Vedno smo imeli neko »staroselsko prebivalstvo« in prebivalstvo, ki se je doselilo. In prej ali slej so se ta ljudstva mešala.

Kaj vse se torej meša v slovenski krvi?

Vse. Od teh brezimnih ljudstev, ki jih poznamo le po njihovih arheoloških ostankih, do Keltov, Rimljanov, Slovanov,… Neverjetno je na primer, kako se ogromno naših glasbenikov ujame s keltskimi ritmi, naša tradicionalna glasba se zelo ujame z njihovim melosom, se pravi nekaj njihovega, nek skupen »praspomin«, je nedvomno v nas. Na enak način nas pritegne tudi balkanska glasba. Tisti, ki to zanikajo pač zanikajo. Mi sami in naš jezik je slovanski, ampak v sebi imamo vse od prvih ljudstev, Keltov, Rimljanov,… V mojih očeh smo zelo posrečena mešanica.

Kaj od te njihove zgodovine še lahko arheologi najdete pri nas?

Pri nas se je do nedavnega arheologija osredotočala na preučevanje naselbin in grobišč, torej posameznih točk v prostoru. Zaradi že omenjenih novih metod daljinskega zaznavanja, pa se zdaj arheologi vse bolj osredotočamo na prostor kot celoto, na to, kako je deloval, kakšno je bilo zaledje, kako so bile naselbine povezane, kako so komunicirali med seboj, kje in zakaj so se gibali. Ljudje so se pač prilagodili naravi, ni bilo tako kot sedaj, ko ljudje skušamo naravo prilagodit sebi. Poudarjam, poskušamo. Vsake toliko, narava udari nazaj in si vzame tisto, kar ji pripada.

Se pravi, da smo izgubili del tega, kar so naši predniki že znali?

Izgubilo se je ogromno znanja. Pa ne govorim le o tehničnih znanjih, ki jih ni več. Na primer izdelava stekla, ki je bila v 1. tisočletju pred Kristusom na takem nivoju, da še danes ne znamo ugotoviti, kako so nekatere predmete izdelali. Govorim tudi o znanju gibanja v prostoru, opazovanju zvezd, prepoznavanja in vključevanja v naravne cikle itn. Tega žal ni več.

Pa arheologi pogosto ostanete brez odgovora, zakaj in kako se je nekaj v preteklosti dogajalo?

Seveda ostaneš pogosto brez odgovora, za katerega bi lahko rekel, da 100-odstotno drži. Ker pa smo danes že tako zastrupljeni s tem našim svetom, modernim načinom življenja, si mnogih stvari o življenju v preteklosti sploh ne moremo več predstavljati. O nekaterih ljudstvih, na primer o Keltih izvemo nekaj iz starih pisnih virov, o ljudstvih, ki pa so pred njimi bivali v naših krajih pa ne vemo iz takšnih virov domala nič. Prav tukaj pa je arheologija razvila svoja orodja in metode, s katerimi prepoznavamo okolje, v katerem so ljudje prebivali, kakšne so bile njihove življenjske navade, kako so se ob smrti poslovili od preminulih itn.

Obstaja kako najdišče, za katerega bi sam lahko rekel, da je zate najljubši arheološki kraj?

Več mi je ljubih, obstaja pa jama Mala Triglavca nedaleč od Sežane, kjer sicer nikoli nisem sam izkopaval. Ampak, ko prideš tja, čutiš neko energijo, tako pozitivno, tako toplo, da kar težko verjetameš. Podobno občutijo mnogi na tem kraju, pa tudi na mnogih arheoloških najdiščih. Zato morda sploh ne čudi, da so bila mnoga gradišča, utrjena višinska naselja, na nek način 'keltizirana'. Pogosto so najdišča, kjer so nekoč prebivali Kelti, moderno spremenili v nekakšne 'druidske centre' in opremili z energijskimi točkami. Naj omenim primera Poštele nad Mariborom in Novin nad Šentiljem, prav na meji z Avstrijo, kjer so bile vzpostavljene točke, ki naj bi pozitivno vplivale na različne dele človeškega telesa.

So še možna presenečenja, da odkrijete nekaj povsem nepričakovanega tu pri nas?

Jutri. Lahko že jutri. Arheologija je vedno polna presenečenj. Že Ljubljansko barje je tak primer. Sam sem tam izkopaval leta 2009, ko smo pričakovali nekaj čisto drugega, kot pa smo našli. Ko smo mislili, da je v neki fazi jezero že povsem presahnilo, smo ugotovili, da je dejansko vsaj 50 let v tistem času še obstajalo, kar je nedvomno pomembno zaznamovalo življenje na tem območju. Ljubljansko barje je tako ena od lokacij, kjer bomo vedno ugotavljali kaj novega. Malo pa je takih najdb, ki povsem šokirajo.

Arheologija in moderen čas, kjer je tukaj vez?

Ljudje smo vedno bolj odtujeni od sebe in svoje preteklosti. Poznamo še stare starše, generacije nazaj pa nas pogosto ne zanimajo. Rodovna drevesa so stvar zaprašenih omar in nekaterih zanesenjakov. Ampak, tako kot jabolko na drevesu ne dozori, če jablana ni pravilno ukoreninjena, tako tudi mi ne bomo mogli v vsej polnosti izživeti svojih potencialov, če ne vemo in se ne zavedamo kdo smo in od kod prihajamo.

The post Arheolog dr. Matija Črešnar appeared first on Alumni.

Maša Sam Vinko je morda eden najuspešnejših pripadnikov pete generacije škofijskih maturantov. V Rimu je študiral fiziko, nato pa je kot prodoren mlad znanstvenik odšel v eno najprestižnejših univerz na svetu – Oxford. Z nekaj sreče – tja je namreč prišel ravno v trenutku, ko se je tam rojevalo novo področje raziskovanja jedrskih delcev – je tam tudi doktoriral. Sam o svoji karieri skromno pravi: „Na srečo je šlo odlično, zdaj pa pač počasi plužim naprej.“ Kot mlad akademik v Oxfordu se je nalezel angleškega humorja in kroničnega pomanjkanja spoštovanja kolegov, ki pripadajo rivalski univerzi Cambridge. Njegova najljubša stvar na meglenem Otoku so legendarni intervjuji Jeremyja Paxmana, ki so redno na sporedu BBC. Ker trenutno raziskuje najmočnejši rentgenski laser na svetu in je temu primerno tudi zaposlen, je pogovor potekal skoraj dva tedna, prek vseh mogočih družabnih omrežij. Ne glede na pestro naravo poklica in življenje v Oxfordu to pa je Maša Sam pretekli september našel čas oziroma se potrudil in priletel v Slovenijo za en konec tedna, da se je lahko udeležil desete obletnice mature svoje generacije.

Vem, da zaradi svojega dela zelo veliko potuješ, zato najprej povej, kje si v tem trenutku, v kateri državi bi te našli danes?

Trenutno, Kalifornija. Pripravljam poskus na Stanfordu, zato bom v naslednjih mesecih precej skakal med Kalifornijo in Oxfordom. Potovanj je sicer res precej, ampak na srečo predvsem po Evropi, torej dokaj blizu. Sicer pa imam sodelavce in srečanja tudi v Združenih državah Amerike, včasih celo na Kitajskem in na Japonskem.

V Sloveniji se radi predstavimo tako, da povemo, kaj si po poklicu. Kako bi ti poimenoval svoje delo, ima kak naziv?


Z nazivi je  v tem mestu cel vrag, precej bi se namučil, če bi jih želel razložiti že v angleščini, kaj šele v prevodu. V bistvu sem znanstvenik prve stopnje po doktoratu (postdoctoral researcher), malo učim (Merton College Lecturer), in sem raziskovalni član kolidža (Wolfson Research Fellow).



In kaj v tem trenutku raziskuješ? Lahko to opišeš na čimbolj preprost način, da bo razumela tudi peščica ne-jedrskih fizikov med nami?

Sem eden prvih uporabnikov najmočnejšega rentgenskega laserja na svetu. Namen je preučevanje goste in vroče plazme. Tega še nikoli nisem prevajal v slovenščino. Hecno za umret! (pripomba Sama Vinka op.) Ta plazma me zanima, ker je izjemno pomembna za jedrsko fuzijo in uporablja laserski pogon. 

Gre pri tem samo za teorijo, ali se to plazmo lahko nekega dne tudi dejansko uporabi?

Če hočemo uporabiti ta pristop k fuziji, bo potrebno še veliko dela, ampak možnosti so edinstvene – praktično neskončno čiste energije, brez odpadkov in zelo poceni. Veliko nas je, ki verjamemo, da je fuzija edina resna rešitev svetovnih energetskih težav. Ker pa to pomeni, da moramo v bistvu ustvariti majhno zvezdo v laboratoriju, je vse skupaj daleč od tega, da bi bilo preprosto.

Je kaj pri teh razsikavah tudi tajnega?

Načeloma ne, mislim da ne počnem ničesar, o čemer ne bi mogel govoriti, je pa to res področje, tako pri fuziji kot pri fiziji, kjer se hitro najdejo stvari, ki so bolj občutljive narave.



Na primer?

Žal je delitev v miroljubne ali vojaške raziskave na področju fuzije na laserski pogon zelo nejasna. Konec koncev je do sedaj fuzijski vžig uspel le v primeru termo-nuklearne bombe in sedaj iščemo način, kako proces ponoviti, ampak na veliko manjši in bolj uporabni zasnovi. Ta ločitev se mi zdi precej težja kot v primeru fizije, in že tam so velike težave kot slišimo vsake toliko v medijih. Določene zadeve so pač tajne za navadne smrtnike kot sva ti ali jaz. Malo smešno se bo morda zdelo, ampak tudi seznam stvari, ki so tajne, je tajen. Tako da, v bistvu sploh ne vemo o čem se pogovarjamo. Seveda je to cilj vse te zmešnjave.



Kadar nisi v laboratoriju, čas verjetno preživljaš med akademiki v Oxfordu?

Živeti v akademskem Oxfordu je na veliko načinov tako kot biti v vzporednem vesolju, kjer čas teče nekoliko drugače. Veliko je posebnih navad in običajev, ampak ko se navadiš, je težko ven. Je eden redkih krajev, če ne celo edini, kjer je povsem običajno, da se pred večerjo sprehajaš po mestu v smokingu. „Dress code“ je načeloma sproščen in za veliko stvari sta suknjič in kravata dovolj, za dogodke v kolidžih pa si je treba nadeti še dodatno akademsko obleko – nekakšno črno haljo.

Slike verjetno ne bomo videli, kajne?

Ne, ne …

Tvoja družina živi v Italiji, babica v Sloveniji, ti v Angliji, še najdeš čas za vračanje domov? Zadnjikrat, ko sva se srečala si v najhujšem snežnem metežu v eni noči prevozil Slovenijo, da bi obiskal babico v Gorišnici.

Žal se domov redko vračam, in še to čedalje manjkrat. Morda grem nekajkrat na leto v Italijo in če se le da, enkrat v Slovenijo. In prav v Sloveniji najbolj pogrešam bližina vsega – mest, morja, gora in pa seveda znance in prijatelje.




The post Fizik na Oxfordu, dr. Maša Sam Vinko appeared first on Alumni.