Maša Sam Vinko, intervju meseca marca 2012

Maša Sam Vinko je morda eden najuspešnejših pripadnikov pete generacije škofijskih maturantov. V Rimu je študiral fiziko, nato pa je kot prodoren mlad znanstvenik odšel v eno najprestižnejših univerz na svetu – Oxford. Z nekaj sreče – tja je namreč prišel ravno v trenutku, ko se je tam rojevalo novo področje raziskovanja jedrskih delcev – je tam tudi doktoriral. Sam o svoji karieri skromno pravi: „Na srečo je šlo odlično, zdaj pa pač počasi plužim naprej.“ Kot mlad akademik v Oxfordu se je nalezel angleškega humorja in kroničnega pomanjkanja spoštovanja kolegov, ki pripadajo rivalski univerzi Cambridge. Njegova najljubša stvar na meglenem Otoku so legendarni intervjuji Jeremyja Paxmana, ki so redno na sporedu BBC. Ker trenutno raziskuje najmočnejši rentgenski laser na svetu in je temu primerno tudi zaposlen, je pogovor potekal skoraj dva tedna, prek vseh mogočih družabnih omrežij. Ne glede na pestro naravo poklica in življenje v Oxfordu to pa je Maša Sam pretekli september našel čas oziroma se potrudil in priletel v Slovenijo za en konec tedna, da se je lahko udeležil desete obletnice mature svoje generacije.

Vem, da zaradi svojega dela zelo veliko potuješ, zato najprej povej, kje si v tem trenutku, v kateri državi bi te našli danes?

Trenutno, Kalifornija. Pripravljam poskus na Stanfordu, zato bom v naslednjih mesecih precej skakal med Kalifornijo in Oxfordom. Potovanj je sicer res precej, ampak na srečo predvsem po Evropi, torej dokaj blizu. Sicer pa imam sodelavce in srečanja tudi v Združenih državah Amerike, včasih celo na Kitajskem in na Japonskem.

V Sloveniji se radi predstavimo tako, da povemo, kaj si po poklicu. Kako bi ti poimenoval svoje delo, ima kak naziv?


Z nazivi je  v tem mestu cel vrag, precej bi se namučil, če bi jih želel razložiti že v angleščini, kaj šele v prevodu. V bistvu sem znanstvenik prve stopnje po doktoratu (postdoctoral researcher), malo učim (Merton College Lecturer), in sem raziskovalni član kolidža (Wolfson Research Fellow).



In kaj v tem trenutku raziskuješ? Lahko to opišeš na čimbolj preprost način, da bo razumela tudi peščica ne-jedrskih fizikov med nami?

Sem eden prvih uporabnikov najmočnejšega rentgenskega laserja na svetu. Namen je preučevanje goste in vroče plazme. Tega še nikoli nisem prevajal v slovenščino. Hecno za umret! (pripomba Sama Vinka op.) Ta plazma me zanima, ker je izjemno pomembna za jedrsko fuzijo in uporablja laserski pogon. 

Gre pri tem samo za teorijo, ali se to plazmo lahko nekega dne tudi dejansko uporabi?

Če hočemo uporabiti ta pristop k fuziji, bo potrebno še veliko dela, ampak možnosti so edinstvene – praktično neskončno čiste energije, brez odpadkov in zelo poceni. Veliko nas je, ki verjamemo, da je fuzija edina resna rešitev svetovnih energetskih težav. Ker pa to pomeni, da moramo v bistvu ustvariti majhno zvezdo v laboratoriju, je vse skupaj daleč od tega, da bi bilo preprosto.

Je kaj pri teh razsikavah tudi tajnega?

Načeloma ne, mislim da ne počnem ničesar, o čemer ne bi mogel govoriti, je pa to res področje, tako pri fuziji kot pri fiziji, kjer se hitro najdejo stvari, ki so bolj občutljive narave.



Na primer?

Žal je delitev v miroljubne ali vojaške raziskave na področju fuzije na laserski pogon zelo nejasna. Konec koncev je do sedaj fuzijski vžig uspel le v primeru termo-nuklearne bombe in sedaj iščemo način, kako proces ponoviti, ampak na veliko manjši in bolj uporabni zasnovi. Ta ločitev se mi zdi precej težja kot v primeru fizije, in že tam so velike težave kot slišimo vsake toliko v medijih. Določene zadeve so pač tajne za navadne smrtnike kot sva ti ali jaz. Malo smešno se bo morda zdelo, ampak tudi seznam stvari, ki so tajne, je tajen. Tako da, v bistvu sploh ne vemo o čem se pogovarjamo. Seveda je to cilj vse te zmešnjave.



Kadar nisi v laboratoriju, čas verjetno preživljaš med akademiki v Oxfordu?

Živeti v akademskem Oxfordu je na veliko načinov tako kot biti v vzporednem vesolju, kjer čas teče nekoliko drugače. Veliko je posebnih navad in običajev, ampak ko se navadiš, je težko ven. Je eden redkih krajev, če ne celo edini, kjer je povsem običajno, da se pred večerjo sprehajaš po mestu v smokingu. „Dress code“ je načeloma sproščen in za veliko stvari sta suknjič in kravata dovolj, za dogodke v kolidžih pa si je treba nadeti še dodatno akademsko obleko – nekakšno črno haljo.

Slike verjetno ne bomo videli, kajne?

Ne, ne …

Tvoja družina živi v Italiji, babica v Sloveniji, ti v Angliji, še najdeš čas za vračanje domov? Zadnjikrat, ko sva se srečala si v najhujšem snežnem metežu v eni noči prevozil Slovenijo, da bi obiskal babico v Gorišnici.

Žal se domov redko vračam, in še to čedalje manjkrat. Morda grem nekajkrat na leto v Italijo in če se le da, enkrat v Slovenijo. In prav v Sloveniji najbolj pogrešam bližina vsega – mest, morja, gora in pa seveda znance in prijatelje.