Intervju meseca – Matej Petrevčič

Od kdaj ste na ŠKG, zakaj ste se odločili za delo tukaj?
Na ŠKG sem že od leta 1993, ko je bila šola še v ruševinah. Zadnje leto pred prihodom na ŠKG sem poučeval v Prehodnem mladinskem domu. Delo me ni navduševalo. Potem pa me je kolega opozoril na razpis v Družini. Razgovor za delovno mesto je bil zelo zanimiv, težko ga pozabiš. 🙂 In tako se je začelo.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?
Najboljše je bilo, da sem si uspel zagotoviti »status«, da sem lahko zamujal v šolo. 🙂 Lep spomin pa imam tudi na to, da sva s kolegom zelo redno hodila na tortico po vsakem testu.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?
Od nekdaj sem si želel delati z mladimi. To mi je bilo zelo pomembno. Če delaš z mladimi, tudi ti ostajaš mlad. Če ne drugega, ostaneš mlad v srcu. 🙂

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?
Težko je izluščiti le enega, saj se je v teh letih zgodilo veliko lepih in nepozabnih stvari. Še vedno pa mi največ pomeni, da lahko delam z mladimi: lepo je videti mlade nasmejane in polne energije, ko veselje kar kipi. To je zmaga, čista zmaga. Še posebej pa sem vesel, če vem, da sem tudi sam »sokriv« za to veselje.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?
Hoja z balkona na balkon v hotelu (čeprav hotel drugače ima vrata). Na srečo ni nihče padel.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na svojo družino. V šoli pa sem najbolj ponosen na vsak nasmeh in na tisto iskreno čudenje ob nekem novem spoznanju, odkritju.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?
Vem, da so podobno odgovorili že kolegi pred mano, ampak … Povabil bi svojo ženo, da bi se ji zahvalil, ker vztraja z mano v čudovitih in tistih manj čudovitih trenutkih. Premalokrat se ji namreč zahvalim za vse, kar stori zame.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?
Hvaležen sem za lepe odnose, ki jih gradimo doma, v službi …

In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.