Intervju meseca – Jera Petriček Hrastnik

Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učila?
Sem generacija, ki je začela guliti škofijske klopi septembra 2001, istočasno je službo nastopil Roman Globokar. Mislim, da sem 9. a, moj razrednik je bil Gregor Pavlič. Učila sem se francoščino, ker se mi je nemščina zdela grda.

Zakaj si se vpisala na ŠKG?
Na ŠKG sem se vpisala, ker je moja stara mama rekla, da je to dobra šola; ker sem hotela nujno iti od doma; ker sem hotela biti nekaj posebnega; ker sem se hotela malce socializirati z bivanjem v dijaškem domu. Že v 6. razredu sem peljala starše na dan odprtih vrat in jih potem tri leta masirala, da so mi dovolili vpis.

Najljubši spomin iz otroštva?
V bistvu nimam prav otroških spominov. Spomnim pa se, da sem med vojno za Slovenijo, ko je bil bombni napad in smo čakali v kleti, razmišljala, da moram rešiti svojo najljubšo oblekico.

Kakšne sanje si imela kot otrok?
Kot otrok nisem mogla dočakati, da bom končno samostojna in odgovorna sama zase. Zelo resen otrok sem bila, vedno pa se mi je zdelo, da lahko postanem, kar hočem. Težko je le ugotoviti, kaj je to.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?
Verjetno sem najmočneje doživljala zborovstvo na Škofijski. Ko sem bila prvič povabljena na intenzivne vaje in sem smela končno peti pri maši 1. septembra, ne pa samo poslušati. Aja, zabavno je bilo tudi, ko sem na podelitvi spričeval s podgano na rami igrala Piko Nogavičko, ki je morala peti avdicijo pri Močniku …

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?
Trenutno se ukvarjam predvsem z glasbo, pa tudi z drugimi stvarmi. Nisem še čisto ustaljena, nimam redne službe. Sem mati dveh otrok, dirigentka, zborovodja, organizatorka, pevka, učiteljica slovenščine kot maternega jezika, študentka …

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosna?
Ponosna sem kar preveč, s tem se ni za hvalit. Hvaležna sem, da lahko sledim svojim sanjam in za vse, kar mi je dano. Upam, da bom lahko tudi v bodoče lovila ravnotežje med družino in poklicnim udejanjanjem. To so največji vsakodnevni dosežki.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležna?
Hvaležna sem za zdravje sebe in svojih, za privilegije, ki so mi dani, da živim v miru in blagostanju ter za vse ljudi, s katerimi sem našla pristen in prisrčen stik.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?
Če bi lahko na večerjo povabila nekoga, ki me navdihuje, bi bil to gotovo moj mož