Intervju meseca – Lily Schweiger Kotar

Od kdaj ste na ŠKG, zakaj ste se odločili za delo tukaj?

Na ŠKG poučujem od njene ponovne ustanovitve leta 1993. Predvsem me je na to delovno mesto vleklo dejstvo, da bom lahko pri poučevanju (še) bolj pristna. Moje versko prepričanje je bilo torej dobrodošlo pri delu z dijaki in še vedno odpira marsikatero bolj vijugasto pot do njih. Na ta način se v šoli dopolnjujemo z vzgojo staršev doma in to mi je pomembno. Nenazadnje so bili na novi šoli tudi pogoji za delo bistveno boljši kot na gimnaziji, kjer sem prvotno poučevala.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Jaz sem bila relativno priden otrok v šoli. Na bežigrajski gimnaziji sem bila v fajn razredu z intenzivno angleščino. Na anekdote sem pozabila, najlepši spomin iz tistih dni je gotovo prva resnejša ljubezen – no, vsaj takrat sem mislila, da je …

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Nisem želela poučevati. Že na fakulteti sem si obljubila, da ne bom poučevala, ker nisem želela biti deležna kakšnih lumparij, ki smo jih mi pripravili srednješolskim profesorjem. Po končanem študiju sem se dogovarjala za stalno službo na kongresnem oddelku v Cankarjevem domu – to delo me je zelo veselilo že v študentskih letih. Ta možnost je padla v vodo; kmalu po tem pa me je moja mentorica za diplomo vprašala, če bi šla učit na Vič, kjer že dva meseca niso imeli nikogar za angleščino. In takrat sem pojedla nekaj zarečenega kruha in mi ni žal.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

Najlepše spomine imam z ekskurzij s kolegi ali z dijaki. Šolsko življenje se umakne iz razredov v svet, kjer se življenje dejansko odvija. Še zelo svež spomin imam na lansko čudovito ekskurzijo v Grčijo z mojim razredom. S kolegico Nežo Karlin, ki je bila moja dijakinja iz prve generacije alumnov, sva kupovali preprogo v Atenah v okrožju Plaka. Ona je kar vešča barantanja in beseda je dala besedo, precej zgovoren prodajalec – moški srednjih let – vpraša, kaj pa midve počenjava v Grčiji. Poveva, da sva spremljevalki dijakov na ekskurziji. »Kje so vajini moški?« »Doma,« odvrneva. Misleč na oba soproga in sedem sinov, kolikor jih imava obe skupaj. Prodajalec se še bolj čudi, kaj delava v trgovini sami, zato razloživa, da sva učiteljici, ki spremljava dijake. Sledil je dolg, pomenljiv pogled, z grškim naglasom v angleščini je nekako zmagoslavno izjavil: »Ah, so you are the women of knowledge.« Vsekakor sva z Nežo zrasli v njegovih očeh, cena preproge pa je nekoliko padla.

Prav gotovo so mi posebej ljubi spomini, ki so vezani na moje zasebno življenje, ker so bili vedno nekateri kolegi del njih – na poroki, ob okroglih obletnicah in ob rojstvu mojih otrok … Ko takole človek razmišlja, sem s šolo povezana v vseh pogledih. Sedaj, ko jo obiskujejo tudi moji otroci, pa še na poseben način.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Ne vem za kakšno posebno lumparijo. Morda je bolje tako. Se pa spomnim enega simpatičnega prerekanja z enim izmed dijakov tik pred maturo, da je vendar treba prebrati obe literarni deli za višji nivo. No, ko sem ga »dobila«, da tega ni storil, sem mu dala dva dni – več jih itak ni bilo – da drugega še prebere. Z nekim hitrim branjem na kakšnem dijaški.net je roman nekako predstavil in se me »rešil«, še vedno pa je trdil, da ni potrebno prebrati obeh predpisanih del. Ko sva se srečala na ustnem delu, mi je po spraševanju spet samozavestno ponovil svojo »modrost«: »Veste, ni bilo potrebno prebrati obeh del. Itak smo pisali esej o tistem, ki sem ga prvotno prebral.« Všeč mi je ta mladostna drznost, ki pa mene počasi zapušča.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Dosežki so zelo relativna stvar. Mnogokrat sem že doživela, da ko se mi je kaj najmanj posrečilo, sem bila najbližje izpolnitvi sebe oz. svojih prizadevanj. Sicer pa me vedno bolj pogosto fascinirajo ljudje in poti do njih. Če se lahko dotaknem s svojimi besedami, poukom ali dejanji kogarkoli od dijakov, staršev, sodelavcev, kogarkoli, je to dosežek. Če znam koga za kaj navdušiti, če je od mene prišel kakšen navdih za koga. To je dosežek. To je milost.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Prav gotovo svojega moža. Najini otroci počasi odraščajo in bo oz. je časa za to vedno več in tega se veselim. Svet je velik, še kar nekaj ga nisva videla. Mitja mi je vedno navdih, že zato, ker je moje pravo nasprotje – umirjen, preudaren, stvaren in občasno nepredvidljiv.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Najbolj sem hvaležna za svojega soproga in tri sinove. Večinoma časa mislim, da so to za mene najbolj čudoviti, iskreni in potrpežljivi učitelji življenja. Hvaležna sem za dar vere, brez nje bi moje bivanje ne imelo smisla. Hvaležna za mnoge sodelavce, marsikateri dan bi brez njih veliko težje prišla v službo. Predvsem za tiste, ki včasih življenje vzamejo malo bolj »športno«, ker ni vse tako smrtno resno. Humor je fajn. Hvaležna sem, da sem tukaj in sedaj. Kaj bi človek želel še več?