Intervju meseca – Tea Obrč

Od kdaj ste na ŠKG, zakaj ste se odločili za delo tukaj?

Na šoli sem od začetka. Tisto poletje sem iskala novo zaposlitev in v Savudriji sem se srečala z Andrejem Kokaljem, ki mi je povedal, da gre učit na ŠKG. Vprašal me je, če bi učila z njim … in po kasnejšem razgovoru z ravnateljem sem 1. septembra 1993 tu dobila službo.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Hodila sem na VI. Gimnazijo Moste, na katero me vežejo res lepi spomini. Da nam je čas med  dolgočasnimi urami STM-ja in obrambe in zaščite hitreje minil, smo punce pod klopmi štrikale puloverje. Spomnim se tudi ur, ki smo jih veliko bolj produktivno preživeli na vrtu gostilne Krpan kot pri pouku. Tam smo namreč obnovili vsa domača branja, napisali vse naloge, ponovili vso snov za šolske in zraven pogruntali še marsikatero smešno. Dostikrat je k nam prisedel tudi učitelj filozofije, prof. Vajevec, ki se je v senci košatih kostanjev veliko bolje počutil kot v razredu in tako smo tudi mi veliko bolj zbrano poslušali nadaljevanja predavanj in se z njim zapletli tudi v resne debate … Veliko je bilo neumnosti in smeha, včasih pa tudi malo žalosti.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Profesor zgodovine me je v IV. letniku vprašal, kam se nameravam vpisati. Bila sem odločena, da grem na matematiko, a v tistem trenutku sem rekla: »Vpisat se bom šla tja čez, na drugo stran Ljubljanice.« Tam je namreč Kodeljevo in »DIF«. In kar sem rekla, sem tudi naredila in mi ni žal. Z otroki, majčkenimi, srednjimi, velikimi in največjimi se itak najbolje razumem in jih imam rada, rada pa imam seveda tudi žogo, lopar, igro, hribe, sneg … in ko to vse združim, je to zmaga.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

V spomin se mi prikrade raziskovanje in spoznavanje bližnje in daljne okolice šole (Šentviški  hrib in Tacen) in seveda ure športa prvo šolsko leto. Rada se spomnim  duhovne obnove 1. č leta 1994 v Srednji vasi, kjer sem bila kuharica, ter tridnevnih vaj pevcev pred začetkom novega šolskega leta v vasi Soča, leta 1996. V lepem spominu imam tudi vse športno-jezikovne počitnice v Savudriji, vikend  smučarije z dijaki, maturantske izlete in prvi obisk sv. Miklavža na šoli.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Če bi vedela, da bom morala kdaj odgovoriti na tako vprašanje, bi si razne potegavščine in smešnice beležila, tako pa brskam po podstrešju … in eno sem našla.

Organizirali smo vikend smučanje v Heiligenblutu. Nek dijak je zamudil prijavni rok in njegovi prošnji, naj ga vzamemo s seboj, nismo ugodili. Tako je fant vseeno prišel z vso opremo zjutraj na odhod, se mirno vkrcal na avtobus na zadnji sedež, se stisnil v kot in čez glavo pokril s kapo. Bil je slepi potnik. Vse do Jesenic smo si belili glave, kje je napaka, saj se spisek prijavljencev v hotelu nikakor ni ujemal s številčnim stanjem na avtobusu. Na črpalki na Hrušici smo po temeljitem pregledu avtobusa končno našli »napako« in jo – ga poslali nazaj domov L J!

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Ponosna sem na svojo družino (tisto, iz katere izviram, in to, sedaj mojo). Vsakič sproti sem ponosna ali pa raje rečem zadovoljna z dobro opravljenim delom. Upam se podati tudi na povsem neznan teren, se spopasti z novimi izzivi in preizkušnjami. Mogoče lahko rečem, da sem ponosna na to, da si upam … Če se osredotočim bolj na delo v službi, mi gredo organizacije kar dobro od rok. Na pobudo ravnatelja g. Mlakarja sem začetnica Mednarodnih športnih turnirjev – letos je bil odigran že štirinajsti. Te dni bo odigran tudi 12. Novoletni nogometni turnir. Lanskoletna organizacija celotne akademije za god našega zavetnika, menim, je tudi kar dobro uspela.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Povabila bi staro mamo, a je žal ni več.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Hvaležna sem prav za vse, za starše, za moža, za sina, za dobro in slabo … za življenje samo!