Intervju meseca – Mark Boris Andrijanič

Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učil?

Sem ponosni pripadnik grškega b razreda 6. generacije. Moja razredničarka je bila profesorica Jana Selan. Učili smo se slovenščino, angleščino, francoščino, latinščino in grščino. Največ težav sem imel s slovenščino.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?

ŠKG me je privlačila kot zelo dobra šola, ki ponuja nekaj več. Všeč mi je bila njena humanistična usmerjenost in predanost odličnosti. Prav tako me je privlačila njena disruptivnost v slovenskem prostoru. Šlo je za mlado zasebno gimnazijo, ki je bila povrh vsega še katoliška. Lepo je bilo biti del nečesa tako neobičajnega za takratni čas.

Najljubši spomin iz otroštva?

Najraje se spominjam novoletnih praznikov, ki jih je naša družina nekoč praznovala v Novem mestu. Kot najmlajši član družine sem bil sicer ves čas na begu pred navihanima bratrancema, a me je na koncu vedno čakalo največ daril. Dedek nas je učil kako igrati biljard, babica je pripravljala bogate praznične dobrote, s kosmatincem Bobom pa smo se lovili po stanovanju in zunaj po snegu.

Kakšne sanje si imel kot otrok?

Kot otrok sem ogromno bral in sanjaril o daljnih časih ter krajih. Želel sem postati pustolovec, ki odkriva nove svetove po morju, zemlji in zraku. Prav tako sem želel postati vojskovodja, kasneje seveda tudi rock zvezda. Sicer se zaenkrat ni uresničilo še nič od tega, a upanje umre zadnje. Me pa še vedno žene pustolovski duh.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

Imel sem neizmerno srečo z razredom, ki ostaja tesno povezan do danes. Prav po zaslugi izjemnih sošolk in sošolcev je bilo anekdot res nešteto. Enkrat sva po pouku sedela z enim izmed mojih navihanih sošolcev na okenski polici, ko se je mimo sprehodila naša profesorica slovenščine s svojim partnerjem. Meni nič, tebi nič sošolec zakriči ‘Profesor’ca ‘ma pa nov’ga ljubčka!’ in se skrije pod okensko polico. Ko se je profesorica obrnila in zagledala mene, kako komaj zadržujem smeh, ni bila seveda nič kaj navdušena. Takrat so se začele moje že prej omenjene težave s slovenščino.

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Že skoraj tri leta delam za ameriško tehnološko podjetje Uber. Trenutno skrbim za partnerstva z vladami in mesti v srednji in vzhodni Evropi. Sebe vidim predvsem kot zagovornika digitalne transformacije in vseh priložnosti, ki jih prinaša. Poleg tega sem zelo aktivno vključen tudi v ameriški think tank Atlantic Council in Trilateralno komisijo. Vodim tudi društvo, ki povezuje vse Slovence, ki smo študirali v Oxfordu in Cambridgu. Ves čas sem na poti in v stiku z mednarodnim okoljem in v tem neizmerno uživam.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?

Najbolj sem ponosen na to, da kot Slovenec vodim široko mednarodno ekipo v enem izmed najbolj inovativnih podjetij na svetu.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?

Najbolj sem hvaležen za družino in prijatelje. Prav tako sem hvaležen za to, da Slovenci danes živimo v lastni državi, ki je del Zahoda. To odpira vsem, še posebej mladim, priložnosti, o katerih so naši starši lahko samo sanjali.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?

To bi bil brez dvoma Winston Churchill. Večer bi preživela v družbi njegovih anekdot, dima kubanskih cigar, penina pa bi tekla v potokih.