Intervju meseca – Urban Bitenc

V tokratnem intervjuju se nam predstavlja Urban Bitenc. Dijak prve generacije, ki je po maturi z vsemi možnimi točkami med drugim pretekel tudi 100 km maraton, doktoriral in bil zraven, ko so odkrili Higgsov bozon, nam je zaupal, za kaj je v življenju hvaležen in kakšne spomine ima na svoja srednješolska leta.

Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učil?
Sem iz prve generacije. Moji razredniki so bili Irena Bolta (1. c), Mirjam Stanonik (2. b), Jože Mlakar (3. b) in Dragica Fabjan (4. b). Čeprav mi je bilo že od malih nog jasno, da bom naravoslovec, sem se odločil še za Grščino (poleg seveda Angleščine, Nemščine in Latinščine). Razmišljal sem takole: naravoslovja se bom že naučil kasneje na univerzi, Grščine pa nikoli več, če se je zdaj ne bom.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?
Mama je v časopisu prebrala, da se odpira ŠKG. Čeprav sem bil že odločen, da grem na Bežigrad (naravoslovec pač), sem šel iz radovednosti na informativni dan pogledat še ŠKG. Zavod je bil eno samo gradbišče, na mestu telovadnice travnik, energija pa taka, da sem na Bežigrajsko v hipu pozabil. Kaj me je tako pritegnilo? Nadejal sem se reda, zahtevnosti in srčnega vzdušja. Pa latinščina, ki je bila nekaj posebnega.

Najljubši spomin iz otroštva?
Hribovske pustolovščine z našo družino (štirje otroci). Peš smo šli od Maribora do Kamnika, ko je bil Izi star 4 leta. Isto leto tudi na Triglav, s 70-letno staro mamo. En teden smo taborili na prostem v Žmavčarjih in popravljali pot. Naslednje leto isto v Repovem kotu. Kar smo počeli, ni bilo vedno najbolj razumno, a z nami je bil angel varuh in preživeli smo.
Velikokrat se spomnim tudi na teden v Luki na Dugem Otoku z Milanom Knepom.

Kakšne sanje si imel kot otrok?
Da bom rešil svet, ali pa živel približno tako, kot sedaj živim. Edino tega si nikoli nisem mislil, da bom odšel v tujino.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?
Pri pouku Slovenščine (prof. Bartol) smo delali praktične vaje iz komunikacije ali nekaj takega. Eden od dijakov je pred tablo igral enega od profesorjev, ostali pa smo ugibali, koga. Nazadnje je prišel pred tablo Grega in v nekaj sekundah je bilo jasno, da oponaša prav prof. Bartola, ki je sedel zadaj. »Prof. Bartol« se je odločil, da bo spraševal. Pred tablo je poklical Pavliča in ga mučil s tipičnimi nemogočimi vprašanji. Zadnje je bilo: »Razložite mi odnos med priredjem in Kosovelovim pesništvom.« Nakrohotali smo se do solz. 🙂

Druga anekdota je spet iz Bartolovih ur, se pa strne v eni sami besedi. Kaj je nadpomenka za srne, srnjake, košute in jelene? Pero: »Parkljat.« 🙂

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?
Z organizacijo zabav za svoj 40. rojstni dan in s tem, kako naj se sprijaznim z dejstvom, da je številka že tako visoka … S tem kako uskladiti svoje želje po športnem udejstvovanju v naravi z vlogo moža in očeta. V službi (projektni vodja) s tem, katere roke lahko še obljubim, da vodstvo od razočaranja ne bo padlo v nezavest, da pa bomo s teamom začrtane cilje lahko tudi dosegli.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?
Na to, da sem, kar sem, ker sem običajno nekaj posebnega. 🙂 Poleg svojih športnih (pretekel 100 km, splezal 8a), intelektualnih (matura z vsem možnimi točkami, doktorat, soodkritelj Higgsovega bozona) in družbenih dosežkov (preprečitev prostotrgovinskega sporazuma TTIP) sem zelo ponosen na to, da moja petletna hči odlično govori slovensko (poleg angleščine in nemščine), čeprav se tega jezika uči domala samo od mene. Temu po vsej verjetnosti ne bi bilo tako, če se ne bi na neki točki odločil, da neham zasledovati svoje akademske ambicije in tako pridobim več prostora za družino.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?
Za to, da moje življenje tako lepo teče, brez hujših pretresov. Da živim v času in na kraju, kjer vlada mir. Da sem zdrav. Da sta v mojem življenju Rebecca in Clara. Za to, da sem se poslovil od univerze in se odločil za bolj »normalno« življenje.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?
Dr. Janez Rugelj, če bi še živel.