Sem ponosni pripadnik grškega b razreda 6. generacije. Moja razredničarka je bila profesorica Jana Selan. Učili smo se slovenščino, angleščino, francoščino, latinščino in grščino. Največ težav sem imel s slovenščino.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?

ŠKG me je privlačila kot zelo dobra šola, ki ponuja nekaj več. Všeč mi je bila njena humanistična usmerjenost in predanost odličnosti. Prav tako me je privlačila njena disruptivnost v slovenskem prostoru. Šlo je za mlado zasebno gimnazijo, ki je bila povrh vsega še katoliška. Lepo je bilo biti del nečesa tako neobičajnega za takratni čas.

Najljubši spomin iz otroštva?

Najraje se spominjam novoletnih praznikov, ki jih je naša družina nekoč praznovala v Novem mestu. Kot najmlajši član družine sem bil sicer ves čas na begu pred navihanima bratrancema, a me je na koncu vedno čakalo največ daril. Dedek nas je učil kako igrati biljard, babica je pripravljala bogate praznične dobrote, s kosmatincem Bobom pa smo se lovili po stanovanju in zunaj po snegu.

Kakšne sanje si imel kot otrok?

Kot otrok sem ogromno bral in sanjaril o daljnih časih ter krajih. Želel sem postati pustolovec, ki odkriva nove svetove po morju, zemlji in zraku. Prav tako sem želel postati vojskovodja, kasneje seveda tudi rock zvezda. Sicer se zaenkrat ni uresničilo še nič od tega, a upanje umre zadnje. Me pa še vedno žene pustolovski duh.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

Imel sem neizmerno srečo z razredom, ki ostaja tesno povezan do danes. Prav po zaslugi izjemnih sošolk in sošolcev je bilo anekdot res nešteto. Enkrat sva po pouku sedela z enim izmed mojih navihanih sošolcev na okenski polici, ko se je mimo sprehodila naša profesorica slovenščine s svojim partnerjem. Meni nič, tebi nič sošolec zakriči ‘Profesor’ca ‘ma pa nov’ga ljubčka!’ in se skrije pod okensko polico. Ko se je profesorica obrnila in zagledala mene, kako komaj zadržujem smeh, ni bila seveda nič kaj navdušena. Takrat so se začele moje že prej omenjene težave s slovenščino.

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Že skoraj tri leta delam za ameriško tehnološko podjetje Uber. Trenutno skrbim za partnerstva z vladami in mesti v srednji in vzhodni Evropi. Sebe vidim predvsem kot zagovornika digitalne transformacije in vseh priložnosti, ki jih prinaša. Poleg tega sem zelo aktivno vključen tudi v ameriški think tank Atlantic Council in Trilateralno komisijo. Vodim tudi društvo, ki povezuje vse Slovence, ki smo študirali v Oxfordu in Cambridgu. Ves čas sem na poti in v stiku z mednarodnim okoljem in v tem neizmerno uživam.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?

Najbolj sem ponosen na to, da kot Slovenec vodim široko mednarodno ekipo v enem izmed najbolj inovativnih podjetij na svetu.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?

Najbolj sem hvaležen za družino in prijatelje. Prav tako sem hvaležen za to, da Slovenci danes živimo v lastni državi, ki je del Zahoda. To odpira vsem, še posebej mladim, priložnosti, o katerih so naši starši lahko samo sanjali.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?

To bi bil brez dvoma Winston Churchill. Večer bi preživela v družbi njegovih anekdot, dima kubanskih cigar, penina pa bi tekla v potokih.

The post Intervju meseca – Mark Boris Andrijanič appeared first on Alumni.

Organizatorji Alumni druženja verjamemo, da je pomembno, da se med sabo spoznavamo in po možnosti povezujemo na področjih, ki so nam sorodna – ali pa tam kjer si lahko med sabo pomagamo ali koristimo.

Zato bo zagotovo zanimivo, če se boste udeležili našega prednovoletnega druženja / mreženja, ki bo ta petek, 14.12. v centru Ljubljane, točneje v Plato kavarni in restavraciji, od 19.30 naprej. Izmenjali si bomo kontakte in razmišljali, kje obstajajo priložnosti za naš skupen napredek.

Vsekakor lahko priložnost zgolj izkoristite za srečanje s svojimi kolegi iz srednješolskih let. ?

Za lažjo organizacijo vas prosimo, da nam svojo udeležbo potrdite na alumni@stanislav.si. Veseli bomo tudi, če povabite sošolce. Prispevek za pogostitev in kozarec vina je 15 EUR, s tem prispevkom podprete tudi delovanje kluba Alumni.

Se vidimo!

FB dogodek

The post Kaj počnejo ostali škofijci – Prednovoletno mreženje ta petek, 14.12. appeared first on Alumni.

Na šoli sem od začetka. Tisto poletje sem iskala novo zaposlitev in v Savudriji sem se srečala z Andrejem Kokaljem, ki mi je povedal, da gre učit na ŠKG. Vprašal me je, če bi učila z njim … in po kasnejšem razgovoru z ravnateljem sem 1. septembra 1993 tu dobila službo.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Hodila sem na VI. Gimnazijo Moste, na katero me vežejo res lepi spomini. Da nam je čas med  dolgočasnimi urami STM-ja in obrambe in zaščite hitreje minil, smo punce pod klopmi štrikale puloverje. Spomnim se tudi ur, ki smo jih veliko bolj produktivno preživeli na vrtu gostilne Krpan kot pri pouku. Tam smo namreč obnovili vsa domača branja, napisali vse naloge, ponovili vso snov za šolske in zraven pogruntali še marsikatero smešno. Dostikrat je k nam prisedel tudi učitelj filozofije, prof. Vajevec, ki se je v senci košatih kostanjev veliko bolje počutil kot v razredu in tako smo tudi mi veliko bolj zbrano poslušali nadaljevanja predavanj in se z njim zapletli tudi v resne debate … Veliko je bilo neumnosti in smeha, včasih pa tudi malo žalosti.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Profesor zgodovine me je v IV. letniku vprašal, kam se nameravam vpisati. Bila sem odločena, da grem na matematiko, a v tistem trenutku sem rekla: »Vpisat se bom šla tja čez, na drugo stran Ljubljanice.« Tam je namreč Kodeljevo in »DIF«. In kar sem rekla, sem tudi naredila in mi ni žal. Z otroki, majčkenimi, srednjimi, velikimi in največjimi se itak najbolje razumem in jih imam rada, rada pa imam seveda tudi žogo, lopar, igro, hribe, sneg … in ko to vse združim, je to zmaga.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

V spomin se mi prikrade raziskovanje in spoznavanje bližnje in daljne okolice šole (Šentviški  hrib in Tacen) in seveda ure športa prvo šolsko leto. Rada se spomnim  duhovne obnove 1. č leta 1994 v Srednji vasi, kjer sem bila kuharica, ter tridnevnih vaj pevcev pred začetkom novega šolskega leta v vasi Soča, leta 1996. V lepem spominu imam tudi vse športno-jezikovne počitnice v Savudriji, vikend  smučarije z dijaki, maturantske izlete in prvi obisk sv. Miklavža na šoli.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Če bi vedela, da bom morala kdaj odgovoriti na tako vprašanje, bi si razne potegavščine in smešnice beležila, tako pa brskam po podstrešju … in eno sem našla.

Organizirali smo vikend smučanje v Heiligenblutu. Nek dijak je zamudil prijavni rok in njegovi prošnji, naj ga vzamemo s seboj, nismo ugodili. Tako je fant vseeno prišel z vso opremo zjutraj na odhod, se mirno vkrcal na avtobus na zadnji sedež, se stisnil v kot in čez glavo pokril s kapo. Bil je slepi potnik. Vse do Jesenic smo si belili glave, kje je napaka, saj se spisek prijavljencev v hotelu nikakor ni ujemal s številčnim stanjem na avtobusu. Na črpalki na Hrušici smo po temeljitem pregledu avtobusa končno našli »napako« in jo – ga poslali nazaj domov L J!

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Ponosna sem na svojo družino (tisto, iz katere izviram, in to, sedaj mojo). Vsakič sproti sem ponosna ali pa raje rečem zadovoljna z dobro opravljenim delom. Upam se podati tudi na povsem neznan teren, se spopasti z novimi izzivi in preizkušnjami. Mogoče lahko rečem, da sem ponosna na to, da si upam … Če se osredotočim bolj na delo v službi, mi gredo organizacije kar dobro od rok. Na pobudo ravnatelja g. Mlakarja sem začetnica Mednarodnih športnih turnirjev – letos je bil odigran že štirinajsti. Te dni bo odigran tudi 12. Novoletni nogometni turnir. Lanskoletna organizacija celotne akademije za god našega zavetnika, menim, je tudi kar dobro uspela.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Povabila bi staro mamo, a je žal ni več.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Hvaležna sem prav za vse, za starše, za moža, za sina, za dobro in slabo … za življenje samo!

The post Intervju meseca – Tea Obrč appeared first on Alumni.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate na našem Youtube kanalu: Video.

Foto: Jaka Mojškerc

The post Okrogla miza z ustavnim sodnikom ddr. Klemnom Jakličem appeared first on Alumni.

Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učila?

Moji razredniki so bili Tone Rozman, Metka Zevnik in Bojana Tomc. Smo jih potrebovali več, da so nas ukrotili 😉 V resnici je bilo tako, da sem se odločila, da se ne bom učila stare grščine in sem prestopila iz 1.B v 2.A (jezik pa je ostal nemščina v B razredu). V četrtem letniku pa vsi sošolci niso hoteli na maturo iz kemije (res čudno) in zato profesorica Zevnik ni mogla biti več razredničarka.

Zakaj si se vpisala na ŠKG?

Že tako ali tako je bila ŠKG v mislih moja prva izbira, ko pa sem na informativnem dnevu stopila v telovadnico in zagledala plezalno steno, je bilo do končno odločeno. In ja, še vedno plezam, kolikor mi dopušča čas 😉

Najljubši spomin iz otroštva?

Veliko je lepih spominov, tako da je težko izbrati samo enega. Spomnim se, kako sva s sestro vadili smučanje (s smučkami in pancerji) doma na sveže položeni pluti v stanovanju in nama je mama predlagala, naj raje vadiva na tepihu 🙂 Šele danes lahko zares cenim njeno mirnost in iznajdljivost pri reševanju otroške razigranosti in minimaliziranju škode v stanovanju. Prav spomnim se, da se mi je zdela ideja dobra, saj je res lažje smučati na tepihu 🙂

Kakšne sanje si imela kot otrok?

Hm, najbolj se spomnim, da sem si želela biti Indijanec 🙂 Drugače pa sem bila otrok akcije, želela sem preiskusiti vse, rada sem hodila na krožke in dejavnosti. Mislim, da je še vedno nekaj tega v meni.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

V bistvu mi je najbolj v spominu ostalo, ko smo se v razredu organizirali in se lotili uprizoritve Jančarjevega Velikega briljantnega valčka. Prosili smo Gregorja Čušina za pomoč in z veseljem nam je pomagal, nas učil, režiral, nas vodil… resnično je vložil veliko časa v nas, za to sem mu še danes hvaležna! Pa koliko smo se nasmejali, še zdaj mi gre na smeh 😉

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Čeprav sem diplomirala na gozdarstvu in nekaj časa delala kot projektantka (do stečaja podjetja), nikoli ni popustila moja ljubezen do fotografije. Zato sem se tudi lotila še študija fotografije ob delu. Sedaj se ukvarjam večinoma s fotografijo, še bolj specifično z dokumentarno družinsko (in poročno) fotografijo. Lovim spontane in iskrene trenutke vsakodnevnega življenja brez poziranja in nastavljanja. Pol dneva ali cel dan preživim z družino, v njihovem okolju pri vsakdanjih aktivnostih. S svojim delom želim razbiti mit perfektnosti družinskega življenja. Vsi smo kdaj utrujeni, ko se spopadamo z nepopolnim dnem in večkrat pozabimo, da tudi drugi niso popolni, ko brskamo na primer po družabnih omrežjih s samimi nasmejanimi vzornimi otroki in idealnim družinskim življenjem. Že sama misel, da ljudem pomagam ohraniti spomine na življenjska obdobja s pomočjo družinske fotografije ali pa na čarobnost poročnega dne, je dodana vrednost in odgovornost hkrati. Velikokrat se zgodi, da je nekdo v družini dežurni fotograf in zato ni nikoli na fotografijah, zato kadar fotografiram družino, posebaj pazim, da zajamem prav vse družinske člane in njihove odnose.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosna?

Večkrat se nam zdijo največji dosežki tisto, za kar smo bili pohvaljeni, kar nam je dobro uspelo. Tako da bi lahko rekla, da so dosežki moje mednarodne fotografske nagrade. Resnično pa je zame največji dosežek to, da se ne ustrašim neuspeha, da dvignem glavo in vztrajam. Na tem svetu ni nikogar, ki bi mu šlo vse perfektno in brez padcev. Razlika pa je le v tem, ali nas neuspeh potolče in obupamo, ali pa dvignemo glavo in gremo naprej. Uspeh pride počasi, s trdim delom in vztrajnostjo.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležena?

Najbolj sem hvaležna za svojo družino, tako mamo, očeta in sestro, ki so mi bili in mi še vedno stojijo ob strani, kot tudi za moža in najina otroka, ki so sploh, vse kar je resnično pomembno v mojem življenju 😉

Če bi lahko na večerjo povabila enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?

To je pa tako težko vprašanje… ves čas razmišljam samo, kaj bi u/ji morala postreči, stanovanje pospravit in potem še kaj pametnega povedat… čisto pretežko! Raje bi povabila prijatelje, s katerimi sem lahko to, kar sem in se ne obremenjujem z vrhunsko postrežbo 😉

The post Intervju meseca – Polona Avanzo appeared first on Alumni.

Amo®, 9. leto, 15. številka: PREBERI

The post Izšla je nova številka AMO® appeared first on Alumni.

Na ŠKG sem od začetka, se pravi od šolskega leta 1993/94. Ne spomnim se točno, kje sem takrat izvedel za ponovno delovanje gimnazije, ampak poslal sem prošnjo na zavod, bolj iz radovednosti kot kaj drugega. Pa so me izbrali.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Na gimnaziji Vič smo igrali košarko za šolsko ekipo. Po tekmi seveda nismo šli v šolo, ampak v bife. Tam nas je dobil prof. matematike Aleksander Cokan, ki je bil velika avtoriteta. No, tudi po postavi je bil velik. Vprašal nas je, kaj delamo v bifeju. In smo povedali. »Pa ste zmagali?« je vprašal. Smo. In kaj pijete? Pivo! Pa nas je častil rundo. Res se nam je dobro zdelo.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Nisem vedel. Rad sem imel šport. Prišel sem na »DIF« in tako naprej. Sem pa prej učil na osnovni šoli v Savskem naselju. Takrat je bila to OŠ Borisa Kidriča. Bilo je to precej drugačno okolje, v katerem pa sem se kar dobro znašel. Samo na Strmčnikovo pedagogiko sem moral pozabiti in si pomagati z izkušnjami s prulskega igrišča in ljubljanskih ulic.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

Pestri so spomini na začetke, ko nismo imeli niti telovadnice in smo tekali na Šentviški hrib in telovadili v enem od razredov. Košarkarske tekme med profesorji in dijaki so bile tudi vedno napete. Pa tudi nekaj maturantskih izletov je bilo kar intenzivnih. Pa nekaj koncertov, ko sem bobnal z Goričarjevim orkestrom je bilo dobrih. Zdaj spet igram bobne in kar uživam.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Na poletnem taboru v Savudriji so mi dijaki za »auspuh« privezali konzerve. Mogoče mi je še najbolj v spominu ostalo par mojih, ampak o tem pa kdaj drugič.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Ne bi bil rad preveč stereotipen. Naslednje leto bo že petindvajseto državno prvenstvo za srednješolce na ŠKG, kar pomeni, da sem bil kar vztrajen organizator. Sicer sem plezalec že štirideset let, ampak kakšnih pet triatlonskih let je bilo kar zanimivih. Okoli sto tekem, tudi ironman v Barceloni in moj originalni podvig, ki smo mu dali ime Slovenski alpski triatlon, ki se je začel v Piranskem zalivu, končal pa na Triglavu. Najdete tudi na You tubu. Drugače pa seveda družina.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Nimam pojma.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Ženi, da me prenaša.

The post Intervju meseca – Andrej Kokalj appeared first on Alumni.

The post Večer uporabnih davčnih nasvetov za družine appeared first on Alumni.

Sem prva generacija škofijcev, imel sem različne razrednike. Najprej je bil to profesor Kurinčič, potem profesorica Miriam Stanonik, nekaj časa ravnatelj Jože Mlakar, nazadnje pa profesorica Dragica Fabjan. Moj drugi tuji jezik je bil francoščina, učil pa sem se tudi staro grščino.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?

Takrat je bila ŠKG še neznanka, meni pa je bila všeč jezikoslovna naravnanost, priznam, da me je zelo zanimala latinščina, ki je bila eden od mojih najljubših predmetov.

Najljubši spomin iz otroštva?

Uau, kakšno specifično vprašanje. Ljubih spominov iz otroštva imam veliko. Eden od ljubših je spomin na moj prvi pristanek na afriških tleh, kamor sem potoval z očetom, ki je iz Burundija. Spomnim se občutka blagodejnosti podnebja. Bilo je, kot da bi se potopil v ozračje, ki me je takoj sprejelo.

Kakšne sanje si imel kot otrok?

Kot otrok sem mislil, da bom postal pisatelj. Ampak me je poleg pripovedovanja zgodb kmalu začela zanimati tudi glasba. Nisem pa še opustil misli, da kaj napišem.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

Lepe spomine imam na koncerte z našim bendom Captamur. Sem zelo hvaležen vodstvu šole, ki nam je takrat omogočilo, da smo vadili v šolskih prostorih. Ko se spomnim nazaj, da smo imeli koncert v zavodski dvorani in so dijaki skakali z odra med publiko (stage diving), mi gre vedno na smeh. Sošolec je enkrat skočil, ravno takrat so se vsi razmaknili in naslednji dan mi je jamral, da si je skoraj zlomil nogo.

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Trenutno sem zelo dejaven v gledališču. Ustanovil sem tudi svoje gledališče, ki se imenuje Gledališče MalihVelikih. V okviru le-tega ustvarjamo predstave za otroke, interaktivne pripovedovalske predstave in predstave za odrasle, povsod pa je bistven element glasba. To soboto (20.10.) imamo ravno premiero novega lutkovnega muzikala z naslovom Super Brina v Siti teatru v Ljubljani.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?

Hm, sliši se klišejsko, ampak ponosen sem na to, da sem sledil svojemu srcu in da počnem to, kar me res navdihuje in izpolnjuje. Po izobrazbi sem namreč pravnik z opravljenim pravosodnim izpitom, po nekaj letih dela v pravu pa sem to popolnoma opustil in se posvetil ustvarjanju, predvsem v glasbi in v gledališču. Zadnje čase sodelujem tudi pri plesnih predstavah, kot dramaturg, glasbenik in tudi plesalec.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?

Najbolj sem hvaležen za svojo družino in za to, da lahko potujem skozi življenje z osebo, s katero naju veže močna medsebojna ljubezen in zaradi katere postajam boljši človek.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?

Povabil bi dalajlamo. Poleg tega, da bi izvedel marsikaj poučnega, bi se najbrž tudi zelo zabaval.

The post Intervju meseca – Joseph Nzobandora-Jose appeared first on Alumni.

V septembru smo Alumni škofijske klasične gimnazije ustanovili orkester bivših dijakov. Vanj prav lepo vabimo vse, ki bi želeli muzicirati z nami. Vaje potekajo vsak četrtek ob 19.30 v Zavodu sv. Stanislava. Za prijavo ali več informacij nam pišite na alumni@stanislav.si.

The post Vabilo k sodelovanju v orkestru appeared first on Alumni.