Intervju meseca – Polona Avanzo

So v zadnji številki Amorja vaso pozornost pritegnile fotografije? Večino je posnela Polona Avanzo, nekdanja dijakinja, ki je za svoje delo na področju dokumentarne fotografije prejela že več mednarodnih nagrad. Zanimiv pogovor z njo si lahko preberete na spodnji povezavi.

Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učila?

Moji razredniki so bili Tone Rozman, Metka Zevnik in Bojana Tomc. Smo jih potrebovali več, da so nas ukrotili 😉 V resnici je bilo tako, da sem se odločila, da se ne bom učila stare grščine in sem prestopila iz 1.B v 2.A (jezik pa je ostal nemščina v B razredu). V četrtem letniku pa vsi sošolci niso hoteli na maturo iz kemije (res čudno) in zato profesorica Zevnik ni mogla biti več razredničarka.

Zakaj si se vpisala na ŠKG?

Že tako ali tako je bila ŠKG v mislih moja prva izbira, ko pa sem na informativnem dnevu stopila v telovadnico in zagledala plezalno steno, je bilo do končno odločeno. In ja, še vedno plezam, kolikor mi dopušča čas 😉

Najljubši spomin iz otroštva?

Veliko je lepih spominov, tako da je težko izbrati samo enega. Spomnim se, kako sva s sestro vadili smučanje (s smučkami in pancerji) doma na sveže položeni pluti v stanovanju in nama je mama predlagala, naj raje vadiva na tepihu 🙂 Šele danes lahko zares cenim njeno mirnost in iznajdljivost pri reševanju otroške razigranosti in minimaliziranju škode v stanovanju. Prav spomnim se, da se mi je zdela ideja dobra, saj je res lažje smučati na tepihu 🙂

Kakšne sanje si imela kot otrok?

Hm, najbolj se spomnim, da sem si želela biti Indijanec 🙂 Drugače pa sem bila otrok akcije, želela sem preiskusiti vse, rada sem hodila na krožke in dejavnosti. Mislim, da je še vedno nekaj tega v meni.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

V bistvu mi je najbolj v spominu ostalo, ko smo se v razredu organizirali in se lotili uprizoritve Jančarjevega Velikega briljantnega valčka. Prosili smo Gregorja Čušina za pomoč in z veseljem nam je pomagal, nas učil, režiral, nas vodil… resnično je vložil veliko časa v nas, za to sem mu še danes hvaležna! Pa koliko smo se nasmejali, še zdaj mi gre na smeh 😉

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Čeprav sem diplomirala na gozdarstvu in nekaj časa delala kot projektantka (do stečaja podjetja), nikoli ni popustila moja ljubezen do fotografije. Zato sem se tudi lotila še študija fotografije ob delu. Sedaj se ukvarjam večinoma s fotografijo, še bolj specifično z dokumentarno družinsko (in poročno) fotografijo. Lovim spontane in iskrene trenutke vsakodnevnega življenja brez poziranja in nastavljanja. Pol dneva ali cel dan preživim z družino, v njihovem okolju pri vsakdanjih aktivnostih. S svojim delom želim razbiti mit perfektnosti družinskega življenja. Vsi smo kdaj utrujeni, ko se spopadamo z nepopolnim dnem in večkrat pozabimo, da tudi drugi niso popolni, ko brskamo na primer po družabnih omrežjih s samimi nasmejanimi vzornimi otroki in idealnim družinskim življenjem. Že sama misel, da ljudem pomagam ohraniti spomine na življenjska obdobja s pomočjo družinske fotografije ali pa na čarobnost poročnega dne, je dodana vrednost in odgovornost hkrati. Velikokrat se zgodi, da je nekdo v družini dežurni fotograf in zato ni nikoli na fotografijah, zato kadar fotografiram družino, posebaj pazim, da zajamem prav vse družinske člane in njihove odnose.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosna?

Večkrat se nam zdijo največji dosežki tisto, za kar smo bili pohvaljeni, kar nam je dobro uspelo. Tako da bi lahko rekla, da so dosežki moje mednarodne fotografske nagrade. Resnično pa je zame največji dosežek to, da se ne ustrašim neuspeha, da dvignem glavo in vztrajam. Na tem svetu ni nikogar, ki bi mu šlo vse perfektno in brez padcev. Razlika pa je le v tem, ali nas neuspeh potolče in obupamo, ali pa dvignemo glavo in gremo naprej. Uspeh pride počasi, s trdim delom in vztrajnostjo.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležena?

Najbolj sem hvaležna za svojo družino, tako mamo, očeta in sestro, ki so mi bili in mi še vedno stojijo ob strani, kot tudi za moža in najina otroka, ki so sploh, vse kar je resnično pomembno v mojem življenju 😉

Če bi lahko na večerjo povabila enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?

To je pa tako težko vprašanje… ves čas razmišljam samo, kaj bi u/ji morala postreči, stanovanje pospravit in potem še kaj pametnega povedat… čisto pretežko! Raje bi povabila prijatelje, s katerimi sem lahko to, kar sem in se ne obremenjujem z vrhunsko postrežbo 😉