Od kdaj ste na ŠKG, zakaj ste se odločili za delo tukaj?
Na Škofijsko klasično gimnazijo sem prišla pred 25 leti, torej ob ponovnem odprtju. Že od nekdaj sem si želela biti učiteljica. Po končani fakulteti so mi zdravniki zaradi težav z glasilkami odsvetovali delo v šoli. Zato sem se najprej zaposlila na Inštitutu Jožef Stefan. Delo je bilo sicer zanimivo, vendar pa ne tako, o kakršnem sem vedno sanjala. Ko sem v časopisu prebrala, da se ponovno odpirajo škofovi zavodi, pa je bil to zame nov impulz, da se z Inštituta preselim med mlade v šolo. In sem se. Nikoli mi ni bilo žal.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?
Ko smo se mi vpisovali na srednje šole, starši niso hodili z nami, znajti smo se morali kar sami. Iz moje osnovne šole nas je bilo 5, ki smo se odločili za Gimnazijo Poljane. In dogovorili smo se, da gremo skupaj na vpis. Najprej z avtobusom iz Domžal do glavne avtobusne postaje v Ljubljani, potem pa peš po Resljevi. Namesto da bi šli čez Zmajski most, smo že pred mostom zavili levo. Hodili smo in hodili, in upali, da bomo slej ko prej zagledali gimnazijo. Pa je nismo, ker smo se zgubili in tako zamudili uraden vpis. A so nas kasneje vseeno vpisali, da smo postali gimnazijci.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?
Že od malih nog. Pedagoški poklic sem dobro poznala, saj je bila mama učiteljica. Včasih sem ji pomagala popravljati teste, narekovala sem ji ocene, ko je pisala spričevala, z njo sem hodila v šole v naravi. In delo z mladimi mi je bilo od nekdaj všeč.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?
Najlepše spomine imam na prvo generacijo škofijcev. Vsakokrat sem šla z velikim veseljem v razred, za pouk sem pripravljala vse mogoče zanimivosti. Ko pa se je bližala matura, smo se skupaj odločili, da se gremo učit matematiko na Pokljuko. V župnišču v Koprivniku smo si sami kuhali, v majhni jedilnici smo se stiskali in delali matematične vaje, vmes pa smo se kepali, sankali in osvojili tudi Lipanski vrh. Bilo je res prijetno in zabavno ponavljanje matematike. Naša ideja se je prijela in še danes hodimo z maturanti na matematične vikende.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?
Vedno so mi všeč »lumparije«, ki niso narejene iz objestnosti in ne žalijo drugih. In na škofijski jih ni bilo malo. Dobro se spomnim, ko so nam maturantje s kartonastimi škatlami zazidali dostop do zbornice s tiste strani, kjer smo profesorji običajno hodili. Na zidu je bil napis, da je za dostop do zbornice treba okoli po hodniku do druge strani. Ampak saj veste, hodniki na škofijski niso ravno kratki. A kaj smo hoteli. Nasmehnili smo se in šli naokrog.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?
Na to, da se je v zavodu na mojo pobudo naredila učilnica v naravi, da imamo v njej celo nekaj živali in da se nam je letos skotil jagenjček.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?
Ni treba, da me sprašujete v pogojniku: Če bi lahko… Večkrat skuham dobro večerjico in nanjo povabim različne ljudi. Vsak človek, če mu prisluhneš, te lahko s čim navduši, te spodbudi k razmišljanju in te obogati. Še posebej so mi pri srcu preprosti ljudje z veliko življenjske modrosti.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?
Za to, da sem, da lahko delam, da lahko ustvarjam. Ni vsakomur dano, da lahko sodeluje pri nastajanju nove šole. Meni je bilo. Najprej smo skupaj s kolegi oblikovali Škofijsko klasično gimnazijo, potem pa čisto od začetka še OŠ Alojzija Šuštarja. To je res nekaj lepega in osrečujočega.

The post Intervju meseca – Marina Rugelj appeared first on Alumni.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?
Najboljše je bilo, da sem si uspel zagotoviti »status«, da sem lahko zamujal v šolo. 🙂 Lep spomin pa imam tudi na to, da sva s kolegom zelo redno hodila na tortico po vsakem testu.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?
Od nekdaj sem si želel delati z mladimi. To mi je bilo zelo pomembno. Če delaš z mladimi, tudi ti ostajaš mlad. Če ne drugega, ostaneš mlad v srcu. 🙂

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?
Težko je izluščiti le enega, saj se je v teh letih zgodilo veliko lepih in nepozabnih stvari. Še vedno pa mi največ pomeni, da lahko delam z mladimi: lepo je videti mlade nasmejane in polne energije, ko veselje kar kipi. To je zmaga, čista zmaga. Še posebej pa sem vesel, če vem, da sem tudi sam »sokriv« za to veselje.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?
Hoja z balkona na balkon v hotelu (čeprav hotel drugače ima vrata). Na srečo ni nihče padel.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na svojo družino. V šoli pa sem najbolj ponosen na vsak nasmeh in na tisto iskreno čudenje ob nekem novem spoznanju, odkritju.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?
Vem, da so podobno odgovorili že kolegi pred mano, ampak … Povabil bi svojo ženo, da bi se ji zahvalil, ker vztraja z mano v čudovitih in tistih manj čudovitih trenutkih. Premalokrat se ji namreč zahvalim za vse, kar stori zame.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?
Hvaležen sem za lepe odnose, ki jih gradimo doma, v službi …

The post Intervju meseca – Matej Petrevčič appeared first on Alumni.

Na šoli sem od začetka. Tisto poletje sem iskala novo zaposlitev in v Savudriji sem se srečala z Andrejem Kokaljem, ki mi je povedal, da gre učit na ŠKG. Vprašal me je, če bi učila z njim … in po kasnejšem razgovoru z ravnateljem sem 1. septembra 1993 tu dobila službo.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Hodila sem na VI. Gimnazijo Moste, na katero me vežejo res lepi spomini. Da nam je čas med  dolgočasnimi urami STM-ja in obrambe in zaščite hitreje minil, smo punce pod klopmi štrikale puloverje. Spomnim se tudi ur, ki smo jih veliko bolj produktivno preživeli na vrtu gostilne Krpan kot pri pouku. Tam smo namreč obnovili vsa domača branja, napisali vse naloge, ponovili vso snov za šolske in zraven pogruntali še marsikatero smešno. Dostikrat je k nam prisedel tudi učitelj filozofije, prof. Vajevec, ki se je v senci košatih kostanjev veliko bolje počutil kot v razredu in tako smo tudi mi veliko bolj zbrano poslušali nadaljevanja predavanj in se z njim zapletli tudi v resne debate … Veliko je bilo neumnosti in smeha, včasih pa tudi malo žalosti.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Profesor zgodovine me je v IV. letniku vprašal, kam se nameravam vpisati. Bila sem odločena, da grem na matematiko, a v tistem trenutku sem rekla: »Vpisat se bom šla tja čez, na drugo stran Ljubljanice.« Tam je namreč Kodeljevo in »DIF«. In kar sem rekla, sem tudi naredila in mi ni žal. Z otroki, majčkenimi, srednjimi, velikimi in največjimi se itak najbolje razumem in jih imam rada, rada pa imam seveda tudi žogo, lopar, igro, hribe, sneg … in ko to vse združim, je to zmaga.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

V spomin se mi prikrade raziskovanje in spoznavanje bližnje in daljne okolice šole (Šentviški  hrib in Tacen) in seveda ure športa prvo šolsko leto. Rada se spomnim  duhovne obnove 1. č leta 1994 v Srednji vasi, kjer sem bila kuharica, ter tridnevnih vaj pevcev pred začetkom novega šolskega leta v vasi Soča, leta 1996. V lepem spominu imam tudi vse športno-jezikovne počitnice v Savudriji, vikend  smučarije z dijaki, maturantske izlete in prvi obisk sv. Miklavža na šoli.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Če bi vedela, da bom morala kdaj odgovoriti na tako vprašanje, bi si razne potegavščine in smešnice beležila, tako pa brskam po podstrešju … in eno sem našla.

Organizirali smo vikend smučanje v Heiligenblutu. Nek dijak je zamudil prijavni rok in njegovi prošnji, naj ga vzamemo s seboj, nismo ugodili. Tako je fant vseeno prišel z vso opremo zjutraj na odhod, se mirno vkrcal na avtobus na zadnji sedež, se stisnil v kot in čez glavo pokril s kapo. Bil je slepi potnik. Vse do Jesenic smo si belili glave, kje je napaka, saj se spisek prijavljencev v hotelu nikakor ni ujemal s številčnim stanjem na avtobusu. Na črpalki na Hrušici smo po temeljitem pregledu avtobusa končno našli »napako« in jo – ga poslali nazaj domov L J!

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Ponosna sem na svojo družino (tisto, iz katere izviram, in to, sedaj mojo). Vsakič sproti sem ponosna ali pa raje rečem zadovoljna z dobro opravljenim delom. Upam se podati tudi na povsem neznan teren, se spopasti z novimi izzivi in preizkušnjami. Mogoče lahko rečem, da sem ponosna na to, da si upam … Če se osredotočim bolj na delo v službi, mi gredo organizacije kar dobro od rok. Na pobudo ravnatelja g. Mlakarja sem začetnica Mednarodnih športnih turnirjev – letos je bil odigran že štirinajsti. Te dni bo odigran tudi 12. Novoletni nogometni turnir. Lanskoletna organizacija celotne akademije za god našega zavetnika, menim, je tudi kar dobro uspela.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Povabila bi staro mamo, a je žal ni več.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Hvaležna sem prav za vse, za starše, za moža, za sina, za dobro in slabo … za življenje samo!

The post Intervju meseca – Tea Obrč appeared first on Alumni.

Na ŠKG sem od začetka, se pravi od šolskega leta 1993/94. Ne spomnim se točno, kje sem takrat izvedel za ponovno delovanje gimnazije, ampak poslal sem prošnjo na zavod, bolj iz radovednosti kot kaj drugega. Pa so me izbrali.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Na gimnaziji Vič smo igrali košarko za šolsko ekipo. Po tekmi seveda nismo šli v šolo, ampak v bife. Tam nas je dobil prof. matematike Aleksander Cokan, ki je bil velika avtoriteta. No, tudi po postavi je bil velik. Vprašal nas je, kaj delamo v bifeju. In smo povedali. »Pa ste zmagali?« je vprašal. Smo. In kaj pijete? Pivo! Pa nas je častil rundo. Res se nam je dobro zdelo.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Nisem vedel. Rad sem imel šport. Prišel sem na »DIF« in tako naprej. Sem pa prej učil na osnovni šoli v Savskem naselju. Takrat je bila to OŠ Borisa Kidriča. Bilo je to precej drugačno okolje, v katerem pa sem se kar dobro znašel. Samo na Strmčnikovo pedagogiko sem moral pozabiti in si pomagati z izkušnjami s prulskega igrišča in ljubljanskih ulic.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

Pestri so spomini na začetke, ko nismo imeli niti telovadnice in smo tekali na Šentviški hrib in telovadili v enem od razredov. Košarkarske tekme med profesorji in dijaki so bile tudi vedno napete. Pa tudi nekaj maturantskih izletov je bilo kar intenzivnih. Pa nekaj koncertov, ko sem bobnal z Goričarjevim orkestrom je bilo dobrih. Zdaj spet igram bobne in kar uživam.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Na poletnem taboru v Savudriji so mi dijaki za »auspuh« privezali konzerve. Mogoče mi je še najbolj v spominu ostalo par mojih, ampak o tem pa kdaj drugič.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Ne bi bil rad preveč stereotipen. Naslednje leto bo že petindvajseto državno prvenstvo za srednješolce na ŠKG, kar pomeni, da sem bil kar vztrajen organizator. Sicer sem plezalec že štirideset let, ampak kakšnih pet triatlonskih let je bilo kar zanimivih. Okoli sto tekem, tudi ironman v Barceloni in moj originalni podvig, ki smo mu dali ime Slovenski alpski triatlon, ki se je začel v Piranskem zalivu, končal pa na Triglavu. Najdete tudi na You tubu. Drugače pa seveda družina.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Nimam pojma.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Ženi, da me prenaša.

The post Intervju meseca – Andrej Kokalj appeared first on Alumni.

Na ŠKG poučujem od njene ponovne ustanovitve leta 1993. Predvsem me je na to delovno mesto vleklo dejstvo, da bom lahko pri poučevanju (še) bolj pristna. Moje versko prepričanje je bilo torej dobrodošlo pri delu z dijaki in še vedno odpira marsikatero bolj vijugasto pot do njih. Na ta način se v šoli dopolnjujemo z vzgojo staršev doma in to mi je pomembno. Nenazadnje so bili na novi šoli tudi pogoji za delo bistveno boljši kot na gimnaziji, kjer sem prvotno poučevala.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Jaz sem bila relativno priden otrok v šoli. Na bežigrajski gimnaziji sem bila v fajn razredu z intenzivno angleščino. Na anekdote sem pozabila, najlepši spomin iz tistih dni je gotovo prva resnejša ljubezen – no, vsaj takrat sem mislila, da je …

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Nisem želela poučevati. Že na fakulteti sem si obljubila, da ne bom poučevala, ker nisem želela biti deležna kakšnih lumparij, ki smo jih mi pripravili srednješolskim profesorjem. Po končanem študiju sem se dogovarjala za stalno službo na kongresnem oddelku v Cankarjevem domu – to delo me je zelo veselilo že v študentskih letih. Ta možnost je padla v vodo; kmalu po tem pa me je moja mentorica za diplomo vprašala, če bi šla učit na Vič, kjer že dva meseca niso imeli nikogar za angleščino. In takrat sem pojedla nekaj zarečenega kruha in mi ni žal.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

Najlepše spomine imam z ekskurzij s kolegi ali z dijaki. Šolsko življenje se umakne iz razredov v svet, kjer se življenje dejansko odvija. Še zelo svež spomin imam na lansko čudovito ekskurzijo v Grčijo z mojim razredom. S kolegico Nežo Karlin, ki je bila moja dijakinja iz prve generacije alumnov, sva kupovali preprogo v Atenah v okrožju Plaka. Ona je kar vešča barantanja in beseda je dala besedo, precej zgovoren prodajalec – moški srednjih let – vpraša, kaj pa midve počenjava v Grčiji. Poveva, da sva spremljevalki dijakov na ekskurziji. »Kje so vajini moški?« »Doma,« odvrneva. Misleč na oba soproga in sedem sinov, kolikor jih imava obe skupaj. Prodajalec se še bolj čudi, kaj delava v trgovini sami, zato razloživa, da sva učiteljici, ki spremljava dijake. Sledil je dolg, pomenljiv pogled, z grškim naglasom v angleščini je nekako zmagoslavno izjavil: »Ah, so you are the women of knowledge.« Vsekakor sva z Nežo zrasli v njegovih očeh, cena preproge pa je nekoliko padla.

Prav gotovo so mi posebej ljubi spomini, ki so vezani na moje zasebno življenje, ker so bili vedno nekateri kolegi del njih – na poroki, ob okroglih obletnicah in ob rojstvu mojih otrok … Ko takole človek razmišlja, sem s šolo povezana v vseh pogledih. Sedaj, ko jo obiskujejo tudi moji otroci, pa še na poseben način.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Ne vem za kakšno posebno lumparijo. Morda je bolje tako. Se pa spomnim enega simpatičnega prerekanja z enim izmed dijakov tik pred maturo, da je vendar treba prebrati obe literarni deli za višji nivo. No, ko sem ga »dobila«, da tega ni storil, sem mu dala dva dni – več jih itak ni bilo – da drugega še prebere. Z nekim hitrim branjem na kakšnem dijaški.net je roman nekako predstavil in se me »rešil«, še vedno pa je trdil, da ni potrebno prebrati obeh predpisanih del. Ko sva se srečala na ustnem delu, mi je po spraševanju spet samozavestno ponovil svojo »modrost«: »Veste, ni bilo potrebno prebrati obeh del. Itak smo pisali esej o tistem, ki sem ga prvotno prebral.« Všeč mi je ta mladostna drznost, ki pa mene počasi zapušča.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Dosežki so zelo relativna stvar. Mnogokrat sem že doživela, da ko se mi je kaj najmanj posrečilo, sem bila najbližje izpolnitvi sebe oz. svojih prizadevanj. Sicer pa me vedno bolj pogosto fascinirajo ljudje in poti do njih. Če se lahko dotaknem s svojimi besedami, poukom ali dejanji kogarkoli od dijakov, staršev, sodelavcev, kogarkoli, je to dosežek. Če znam koga za kaj navdušiti, če je od mene prišel kakšen navdih za koga. To je dosežek. To je milost.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Prav gotovo svojega moža. Najini otroci počasi odraščajo in bo oz. je časa za to vedno več in tega se veselim. Svet je velik, še kar nekaj ga nisva videla. Mitja mi je vedno navdih, že zato, ker je moje pravo nasprotje – umirjen, preudaren, stvaren in občasno nepredvidljiv.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Najbolj sem hvaležna za svojega soproga in tri sinove. Večinoma časa mislim, da so to za mene najbolj čudoviti, iskreni in potrpežljivi učitelji življenja. Hvaležna sem za dar vere, brez nje bi moje bivanje ne imelo smisla. Hvaležna za mnoge sodelavce, marsikateri dan bi brez njih veliko težje prišla v službo. Predvsem za tiste, ki včasih življenje vzamejo malo bolj »športno«, ker ni vse tako smrtno resno. Humor je fajn. Hvaležna sem, da sem tukaj in sedaj. Kaj bi človek želel še več?

The post Intervju meseca – Lily Schweiger Kotar appeared first on Alumni.