Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Intervju meseca – Marina Rugelj

Ne samo, da je bila je zraven, ko se je na noge postavljala Škofijska klasična gimnazija, ampak je prvih deset let po ustanovitvi kot ravnateljica vodila tudi Osnovno šolo Alojzija Šuštarja. Več o tem, kaj v življenju navdihuje dr. Marino Rugelj in kakšni so njeni spomini na začetke, si lahko preberete tukaj.


Od kdaj ste na ŠKG, zakaj ste se odločili za delo tukaj?
Na Škofijsko klasično gimnazijo sem prišla pred 25 leti, torej ob ponovnem odprtju. Že od nekdaj sem si želela biti učiteljica. Po končani fakulteti so mi zdravniki zaradi težav z glasilkami odsvetovali delo v šoli. Zato sem se najprej zaposlila na Inštitutu Jožef Stefan. Delo je bilo sicer zanimivo, vendar pa ne tako, o kakršnem sem vedno sanjala. Ko sem v časopisu prebrala, da se ponovno odpirajo škofovi zavodi, pa je bil to zame nov impulz, da se z Inštituta preselim med mlade v šolo. In sem se. Nikoli mi ni bilo žal.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?
Ko smo se mi vpisovali na srednje šole, starši niso hodili z nami, znajti smo se morali kar sami. Iz moje osnovne šole nas je bilo 5, ki smo se odločili za Gimnazijo Poljane. In dogovorili smo se, da gremo skupaj na vpis. Najprej z avtobusom iz Domžal do glavne avtobusne postaje v Ljubljani, potem pa peš po Resljevi. Namesto da bi šli čez Zmajski most, smo že pred mostom zavili levo. Hodili smo in hodili, in upali, da bomo slej ko prej zagledali gimnazijo. Pa je nismo, ker smo se zgubili in tako zamudili uraden vpis. A so nas kasneje vseeno vpisali, da smo postali gimnazijci.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?
Že od malih nog. Pedagoški poklic sem dobro poznala, saj je bila mama učiteljica. Včasih sem ji pomagala popravljati teste, narekovala sem ji ocene, ko je pisala spričevala, z njo sem hodila v šole v naravi. In delo z mladimi mi je bilo od nekdaj všeč.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?
Najlepše spomine imam na prvo generacijo škofijcev. Vsakokrat sem šla z velikim veseljem v razred, za pouk sem pripravljala vse mogoče zanimivosti. Ko pa se je bližala matura, smo se skupaj odločili, da se gremo učit matematiko na Pokljuko. V župnišču v Koprivniku smo si sami kuhali, v majhni jedilnici smo se stiskali in delali matematične vaje, vmes pa smo se kepali, sankali in osvojili tudi Lipanski vrh. Bilo je res prijetno in zabavno ponavljanje matematike. Naša ideja se je prijela in še danes hodimo z maturanti na matematične vikende.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?
Vedno so mi všeč »lumparije«, ki niso narejene iz objestnosti in ne žalijo drugih. In na škofijski jih ni bilo malo. Dobro se spomnim, ko so nam maturantje s kartonastimi škatlami zazidali dostop do zbornice s tiste strani, kjer smo profesorji običajno hodili. Na zidu je bil napis, da je za dostop do zbornice treba okoli po hodniku do druge strani. Ampak saj veste, hodniki na škofijski niso ravno kratki. A kaj smo hoteli. Nasmehnili smo se in šli naokrog.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?
Na to, da se je v zavodu na mojo pobudo naredila učilnica v naravi, da imamo v njej celo nekaj živali in da se nam je letos skotil jagenjček.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?
Ni treba, da me sprašujete v pogojniku: Če bi lahko… Večkrat skuham dobro večerjico in nanjo povabim različne ljudi. Vsak človek, če mu prisluhneš, te lahko s čim navduši, te spodbudi k razmišljanju in te obogati. Še posebej so mi pri srcu preprosti ljudje z veliko življenjske modrosti.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?
Za to, da sem, da lahko delam, da lahko ustvarjam. Ni vsakomur dano, da lahko sodeluje pri nastajanju nove šole. Meni je bilo. Najprej smo skupaj s kolegi oblikovali Škofijsko klasično gimnazijo, potem pa čisto od začetka še OŠ Alojzija Šuštarja. To je res nekaj lepega in osrečujočega.