Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učila?
Sem 18. generacija, Škofijsko klasično gimnazijo sem obiskovala med letoma 2010 in 2014. Moja razredničarka je bila Maja Gril Juvan, učila pa sem se francoščino.

Zakaj si se vpisala na ŠKG?
Razlog za vpis je bila kombinacija več stvari, zato je težko izpostaviti le enega. Všeč so mi bile ekskurzije, razredne učilnice zaradi katerih se ni bilo potrebno vsako uro seliti in, za razliko od ostalih gimnazij, le dve leti fizike. Šola pa je imela tudi dober ugled.

Najljubši spomin iz otroštva?
Ko sem uspela starše prepričati v nakup psa. Stara sem bila 9 let in kupili smo zlatega prinašalca z imenom Tori.

Kakšne sanje si imela kot otrok?
Postati predsednica Slovenije ali morska biologinja, ki bi raziskovala kite na obalah Londona (ja, moje znanje geografije je bilo v teh letih precej omejeno).

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?
Všeč mi je bila ekskurzija v Pariz, zabavne so bile tudi duhovne obnove. Spomnim se, da smo na eni izmed njih igrali baseball s toaletnim papirjem in palico, ki smo jo našli.

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?
Trenutno končujem pripravništvo pri Wiflred Martens Centru za Evropske študije v Bruslju in se pripravljam na začetek nove, štiri mesečne, službe oziroma pripravništva na projektu Evropske komisije, prav tako v Bruslju. Če bo vse po sreči, se avgusta selim nazaj v ZDA.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosna?
V kratkem bom izvedela, če sem prejeta na ‘graduate school’ v ZDA. To bi bil moj največji dosežek do sedaj, do katerega pa so me pripeljali vsi moji dosedanji uspehi.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležna?
Najbolj sem hvaležna za podporo svoje družine in prijateljev.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?
Leonardo Da Vinci.

The post Intervju meseca – Zala Tomašič appeared first on Alumni.

Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učil?
Sem iz prve generacije. Moji razredniki so bili Irena Bolta (1. c), Mirjam Stanonik (2. b), Jože Mlakar (3. b) in Dragica Fabjan (4. b). Čeprav mi je bilo že od malih nog jasno, da bom naravoslovec, sem se odločil še za Grščino (poleg seveda Angleščine, Nemščine in Latinščine). Razmišljal sem takole: naravoslovja se bom že naučil kasneje na univerzi, Grščine pa nikoli več, če se je zdaj ne bom.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?
Mama je v časopisu prebrala, da se odpira ŠKG. Čeprav sem bil že odločen, da grem na Bežigrad (naravoslovec pač), sem šel iz radovednosti na informativni dan pogledat še ŠKG. Zavod je bil eno samo gradbišče, na mestu telovadnice travnik, energija pa taka, da sem na Bežigrajsko v hipu pozabil. Kaj me je tako pritegnilo? Nadejal sem se reda, zahtevnosti in srčnega vzdušja. Pa latinščina, ki je bila nekaj posebnega.

Najljubši spomin iz otroštva?
Hribovske pustolovščine z našo družino (štirje otroci). Peš smo šli od Maribora do Kamnika, ko je bil Izi star 4 leta. Isto leto tudi na Triglav, s 70-letno staro mamo. En teden smo taborili na prostem v Žmavčarjih in popravljali pot. Naslednje leto isto v Repovem kotu. Kar smo počeli, ni bilo vedno najbolj razumno, a z nami je bil angel varuh in preživeli smo.
Velikokrat se spomnim tudi na teden v Luki na Dugem Otoku z Milanom Knepom.

Kakšne sanje si imel kot otrok?
Da bom rešil svet, ali pa živel približno tako, kot sedaj živim. Edino tega si nikoli nisem mislil, da bom odšel v tujino.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?
Pri pouku Slovenščine (prof. Bartol) smo delali praktične vaje iz komunikacije ali nekaj takega. Eden od dijakov je pred tablo igral enega od profesorjev, ostali pa smo ugibali, koga. Nazadnje je prišel pred tablo Grega in v nekaj sekundah je bilo jasno, da oponaša prav prof. Bartola, ki je sedel zadaj. »Prof. Bartol« se je odločil, da bo spraševal. Pred tablo je poklical Pavliča in ga mučil s tipičnimi nemogočimi vprašanji. Zadnje je bilo: »Razložite mi odnos med priredjem in Kosovelovim pesništvom.« Nakrohotali smo se do solz. 🙂

Druga anekdota je spet iz Bartolovih ur, se pa strne v eni sami besedi. Kaj je nadpomenka za srne, srnjake, košute in jelene? Pero: »Parkljat.« 🙂

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?
Z organizacijo zabav za svoj 40. rojstni dan in s tem, kako naj se sprijaznim z dejstvom, da je številka že tako visoka … S tem kako uskladiti svoje želje po športnem udejstvovanju v naravi z vlogo moža in očeta. V službi (projektni vodja) s tem, katere roke lahko še obljubim, da vodstvo od razočaranja ne bo padlo v nezavest, da pa bomo s teamom začrtane cilje lahko tudi dosegli.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?
Na to, da sem, kar sem, ker sem običajno nekaj posebnega. 🙂 Poleg svojih športnih (pretekel 100 km, splezal 8a), intelektualnih (matura z vsem možnimi točkami, doktorat, soodkritelj Higgsovega bozona) in družbenih dosežkov (preprečitev prostotrgovinskega sporazuma TTIP) sem zelo ponosen na to, da moja petletna hči odlično govori slovensko (poleg angleščine in nemščine), čeprav se tega jezika uči domala samo od mene. Temu po vsej verjetnosti ne bi bilo tako, če se ne bi na neki točki odločil, da neham zasledovati svoje akademske ambicije in tako pridobim več prostora za družino.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?
Za to, da moje življenje tako lepo teče, brez hujših pretresov. Da živim v času in na kraju, kjer vlada mir. Da sem zdrav. Da sta v mojem življenju Rebecca in Clara. Za to, da sem se poslovil od univerze in se odločil za bolj »normalno« življenje.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?
Dr. Janez Rugelj, če bi še živel.

The post Intervju meseca – Urban Bitenc appeared first on Alumni.

Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učil?
Sem iz davne 2. generacije, najboljša razredničarka ever je bila prof. Jana Selan. Poleg angleščine in kakopak latinščine sem se učila še nemščino.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?
V tistem letu, ko sem izbirala srednjo šolo, se je v Škofovih zavodih ravno začelo na polno dogajati, veliko se je govorilo o “tisti ta novi gimnaziji, ki bo malo drugačna od običajnih”. Vse vpletene je prevevalo veliko navdušenje ter polno dobre energije – in pri takih fajn projektih preprosto maram biti zraven.

Najljubši spomin iz otroštva?
Zanimivo, kako kot mulci veliko bolj pogosto kot odrasli zapademo v stanje “flowa” – ko se lahko popolnoma zatopimo v določeno dejavnost, ki je ravno prav zahtevna, da od nas zahteva povečano zbranost in zvrhano mero spretnosti. Jaz sem popolnoma pozabila na vse ostalo, kadar sem na mizo dobila kilogram (ali 5) gline, iz katere sem lahko ustvarjala uporabne predmete …

Kakšne sanje si imel kot otrok?
(navezano na prejšnji odgovor) … zgleda sem že davno nazaj želela postati industrijska oblikovalka. Ustvarjati predmete, ki ljudem v vsakdan prinašajo rešitve in kanček dobre volje.
Tako sem denimo že v vrtcu naredila samopostrežni avtomat za bonbone 🙂

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?
Zagotovo vse, kar se je dogajalo na ekskurziji na Dansko v 3. letniku … predvsem pa trenutek, ko smo na avtobusu ugotovili, da smo na avtocestnem postajališču nekje v Nemčiji pozabili sošolko Tino. Pozor – v časih, ko ni bilo mobitelov. In to vsaj kaki 2 uri po postanku na dotičnem postajališču. In verjetno niti ne bi opazili do prihoda na Dansko, če ne bi prej potrebovali 4. igralca za tarok. Da je bila groza popolna, nam je bilo ves čas jasno, da je Tina ravno prav “gajstna”, da bi šla do cilja štopat (ja, tudi to se je počelo v prejšnjem stoletju). Seveda se je vse srečno končalo, punca pa še danes verjetno ne upa na stranišče, če obstaja možnost, da avtobus odpelje brez nje.

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?
Po izobrazbi sem industrijska oblikovalka, ki najbolj uživa, ko običajnim predmetom riše neobičajne zgodbe in upa na srečne konce. V svoji karieri sem med drugim sodelovala tudi z aktualnim ameriškim predsednikom, kar pa me ni odvrnilo od iskanja rešitev “po zdravi pameti”. Z zrnom soli se lotevam oblikovanja blagovnih znamk in izdelkov široke potrošnje. Pogumnim idejam pomagam, da ugledajo luč sveta in zadovoljne kupce, za kar sem med drugim prejela priznanja Bienala industrijskega oblikovanja ter Društva oblikovalcev Slovenije, pred kratkim pa tudi priznanje za inovacijo Gospodarske zbornice Slovenije.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?
Verjamem v preproste rešitve, ki v vsakdan prinašajo več veselja, zato sem ustvarila “no bullshit” rešitev za vse, ki radi dobro jemo in ne verjamemo v diete – skledo OM NOM, ki je velika ravno toliko, kot naš poln, a neraztegnjen želodec … celotno zgodbo in koncept je predstavljen na www.omnom.eu , ponosna pa sem, da na stotine ljudi po celem svetu ne šteje več kalorij, ko si privošči svoje najljubše špagete 🙂

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?
Zagotovo za priložnosti, ki mi pridejo “na pot”. Predvsem pa za ljudi, ob katerih in s katerimi se lahko nenehno učim in rastem. In fino je vedeti, da je življenje lažje in lepše, če se v vsak svoj projekt vsaj malo zateskaš.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?
Ta hip me precej zanima, kaj se plete po glavi “dežurnemu” ciniku Mihi Šaleharju … pa še svetovati bi mi znal, katero kolo kupiti za downhill traile.

The post Intervju meseca – Nina Malovrh appeared first on Alumni.

Od kdaj ste na ŠKG, zakaj ste se odločili za delo tukaj?
Na Škofijsko klasično gimnazijo sem prišla pred 25 leti, torej ob ponovnem odprtju. Že od nekdaj sem si želela biti učiteljica. Po končani fakulteti so mi zdravniki zaradi težav z glasilkami odsvetovali delo v šoli. Zato sem se najprej zaposlila na Inštitutu Jožef Stefan. Delo je bilo sicer zanimivo, vendar pa ne tako, o kakršnem sem vedno sanjala. Ko sem v časopisu prebrala, da se ponovno odpirajo škofovi zavodi, pa je bil to zame nov impulz, da se z Inštituta preselim med mlade v šolo. In sem se. Nikoli mi ni bilo žal.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?
Ko smo se mi vpisovali na srednje šole, starši niso hodili z nami, znajti smo se morali kar sami. Iz moje osnovne šole nas je bilo 5, ki smo se odločili za Gimnazijo Poljane. In dogovorili smo se, da gremo skupaj na vpis. Najprej z avtobusom iz Domžal do glavne avtobusne postaje v Ljubljani, potem pa peš po Resljevi. Namesto da bi šli čez Zmajski most, smo že pred mostom zavili levo. Hodili smo in hodili, in upali, da bomo slej ko prej zagledali gimnazijo. Pa je nismo, ker smo se zgubili in tako zamudili uraden vpis. A so nas kasneje vseeno vpisali, da smo postali gimnazijci.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?
Že od malih nog. Pedagoški poklic sem dobro poznala, saj je bila mama učiteljica. Včasih sem ji pomagala popravljati teste, narekovala sem ji ocene, ko je pisala spričevala, z njo sem hodila v šole v naravi. In delo z mladimi mi je bilo od nekdaj všeč.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?
Najlepše spomine imam na prvo generacijo škofijcev. Vsakokrat sem šla z velikim veseljem v razred, za pouk sem pripravljala vse mogoče zanimivosti. Ko pa se je bližala matura, smo se skupaj odločili, da se gremo učit matematiko na Pokljuko. V župnišču v Koprivniku smo si sami kuhali, v majhni jedilnici smo se stiskali in delali matematične vaje, vmes pa smo se kepali, sankali in osvojili tudi Lipanski vrh. Bilo je res prijetno in zabavno ponavljanje matematike. Naša ideja se je prijela in še danes hodimo z maturanti na matematične vikende.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?
Vedno so mi všeč »lumparije«, ki niso narejene iz objestnosti in ne žalijo drugih. In na škofijski jih ni bilo malo. Dobro se spomnim, ko so nam maturantje s kartonastimi škatlami zazidali dostop do zbornice s tiste strani, kjer smo profesorji običajno hodili. Na zidu je bil napis, da je za dostop do zbornice treba okoli po hodniku do druge strani. Ampak saj veste, hodniki na škofijski niso ravno kratki. A kaj smo hoteli. Nasmehnili smo se in šli naokrog.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?
Na to, da se je v zavodu na mojo pobudo naredila učilnica v naravi, da imamo v njej celo nekaj živali in da se nam je letos skotil jagenjček.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?
Ni treba, da me sprašujete v pogojniku: Če bi lahko… Večkrat skuham dobro večerjico in nanjo povabim različne ljudi. Vsak človek, če mu prisluhneš, te lahko s čim navduši, te spodbudi k razmišljanju in te obogati. Še posebej so mi pri srcu preprosti ljudje z veliko življenjske modrosti.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?
Za to, da sem, da lahko delam, da lahko ustvarjam. Ni vsakomur dano, da lahko sodeluje pri nastajanju nove šole. Meni je bilo. Najprej smo skupaj s kolegi oblikovali Škofijsko klasično gimnazijo, potem pa čisto od začetka še OŠ Alojzija Šuštarja. To je res nekaj lepega in osrečujočega.

The post Intervju meseca – Marina Rugelj appeared first on Alumni.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?
Najboljše je bilo, da sem si uspel zagotoviti »status«, da sem lahko zamujal v šolo. 🙂 Lep spomin pa imam tudi na to, da sva s kolegom zelo redno hodila na tortico po vsakem testu.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?
Od nekdaj sem si želel delati z mladimi. To mi je bilo zelo pomembno. Če delaš z mladimi, tudi ti ostajaš mlad. Če ne drugega, ostaneš mlad v srcu. 🙂

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?
Težko je izluščiti le enega, saj se je v teh letih zgodilo veliko lepih in nepozabnih stvari. Še vedno pa mi največ pomeni, da lahko delam z mladimi: lepo je videti mlade nasmejane in polne energije, ko veselje kar kipi. To je zmaga, čista zmaga. Še posebej pa sem vesel, če vem, da sem tudi sam »sokriv« za to veselje.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?
Hoja z balkona na balkon v hotelu (čeprav hotel drugače ima vrata). Na srečo ni nihče padel.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na svojo družino. V šoli pa sem najbolj ponosen na vsak nasmeh in na tisto iskreno čudenje ob nekem novem spoznanju, odkritju.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?
Vem, da so podobno odgovorili že kolegi pred mano, ampak … Povabil bi svojo ženo, da bi se ji zahvalil, ker vztraja z mano v čudovitih in tistih manj čudovitih trenutkih. Premalokrat se ji namreč zahvalim za vse, kar stori zame.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?
Hvaležen sem za lepe odnose, ki jih gradimo doma, v službi …

The post Intervju meseca – Matej Petrevčič appeared first on Alumni.

Maturiral sem leta 2004. Moja razrednika sta bila Andrej Bartol in Bernarda Podlipnik. Učil oz. poizkusil se učiti sem se nemščino – kljub temu, da sem že ves čas OŠ hodil na krožek nemščine, se me le-ta nikoli ni prijela. Edini tuj jezik, ki mi gre od rok, je angleščina, ki mi gre zelo v uho. Na tem mestu pozdravljam vse svoje profesorje, ki to berejo in se jim zahvaljujem za njihov doprinos k mojemu odraščanju.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?

ŠKG je name na informativnem dnevu pustila najboljši vtis. Z mamo sva vedela, da mi bo nudila kvalitetno izobrazbo, dano od kvalitetnih profesorjev in da bom v razredu v dobri družbi. Če bi lahko, bi šel kar nazaj in še enkrat podoživel vse lepe spomine.

Najljubši spomin iz otroštva?

Glede na to, da sem po poklicu programer, bi rekel, da gotovo 10. leto starosti, ko sem dobil svoj prvi PC. Od takrat sem se konstantno učil in do danes naučil res veliko. Drug meni ljub spomin pa je 11. leto, ko je mami v košarici domov prinesla novega družinskega člana, psa Dona.

Kakšne sanje si imel kot otrok?

Želel sem imeti svojo papirnico. To pa zato, ker sem rad delal razne izdelke iz papirja in kartona. Stara mama mi je pomagala naročiti izdelavo štampiljke za moj “posel” (P.M.Š. – Papirnica Marka Štamcarja; in ja, takrat nisem vedel, kako blizu so te kratice enim drugim…), v DZS pa sva kupila blokce za račune in nato sem bil “open for business”. Dosti kmalu po tem pa sem si želel poklicno delati z računalniki.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

Toliko veliko jih je. Posebej dobro sem se imel s profesorjem Prašnikarjem in profesorjem Jernejčičem. Sicer pa smo se odlično imeli na vseh ekskurzijah, na izmenjavi z Danci in maturantskem izletu v Bolgarijo. Ker sem imel od čistega začetka 1. letnika digitalno kamero, kasneje pa še fotoaparat, si lastim lep arhiv spominov in ravno nedavno sem ga skopiral in poslal vsem bivšim sošolcem v upanju, da bodo tudi oni podoživeli kak lep trenutek iz tega obdobja.

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Pred dobrim letom dni sem pustil redno službo in se usmeril na področje prostovoljstva, natančneje v sodelovanje z društvom Računalniški muzej, ki že od leta 2004 zbira in hrani informacijsko dediščino. Menim, da Slovenija potrebuje takšno ustanovo, saj bo mlade podučila o koreninah sodobnih tehnologij, starejše pa spomnila na njihove začetke. Po zaprtju Kiberpipe pa nujno potrebujemo tudi nov prostor za širjenje informacij in sodobnih idej.

Lani poleti sem za Muzej pridobil njegove prve stalne prostore v velikosti 700 m2 na Celovški 111, zraven Kina Šiška. To je za društvo pomenilo prebujenje iz “hibernacije” in dejavnosti so stekle. Trenutno imamo urejeno infrastrukturo, čakata pa nas še prenova kletnih prostorov (za depo) in izgradnja 2 učilnic v 1. nadstropju.

Poleg moje vloge pri urejanju vsega, povezanega z nepremičnino, pa se najbolj veselim odprtja muzeja, ko bom postal eden od prvih prostovoljcev, ki bodo na voljo ves odpiralni čas. Poleg tega nameravam izvajati predavanja in tečaje iz področja novosti v informacijski tehnologiji in mobilnih aplikacij.

Ob prostem času spremljam razvoj informacijskih tehnologij, preizkušam nove “gadgete”, igram družabne igri Risk in Catan ter po Ljubljani ponosno paradiram s svojim športnim avtomobilom.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?

Nedvomno na to, da sem sodeloval pri ustanovitvi podjetja Outfit7 in potem 8 let delal v njegovi slovenski podružnici. V tem času sem se naučil neizmerno veliko, pa ne samo na področju razvoja mobilnih aplikacij, ampak tudi o tem, kako funkcionira startup, kaj se spremeni, ko se število zaposlenih v tem obdobju potrideseteri in pa kako imeti korektne odnose s sodelavci in nadrejenimi. Ves čas je bilo pomembno, da sem kot soustanovitelj za zgled ostalim – tukaj mi je občasno kot vsakemu človeku tudi spodletelo, ampak nikoli pa ni nehal biti moj cilj.

Zadnje leto je bilo najbolj intenzivno, saj smo svoje mobilne aplikacije začeli pripravljati za kitajski trg, konec leta pa je eno od njihovih podjetij postalo tudi naš kupec. Skupina Outfit7, ki sem jo spremljal rasti od 8 ljudi do 250, se je prodala za 1 milijardo dolarjev, kar je edinstven dosežek v Sloveniji, pa tudi v svetu. To mi je povsem in nepovratno spremenilo življenje in prioritete v njem.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?

Hvaležen sem za prijatelje, za družino, za svojo muco Catniss in za vse možnosti delati dobro, ki so se mi odprle zaradi mojih dosežkov.

The post Intervju meseca – Marko Štamcar appeared first on Alumni.

Sem ponosni pripadnik grškega b razreda 6. generacije. Moja razredničarka je bila profesorica Jana Selan. Učili smo se slovenščino, angleščino, francoščino, latinščino in grščino. Največ težav sem imel s slovenščino.

Zakaj si se vpisal na ŠKG?

ŠKG me je privlačila kot zelo dobra šola, ki ponuja nekaj več. Všeč mi je bila njena humanistična usmerjenost in predanost odličnosti. Prav tako me je privlačila njena disruptivnost v slovenskem prostoru. Šlo je za mlado zasebno gimnazijo, ki je bila povrh vsega še katoliška. Lepo je bilo biti del nečesa tako neobičajnega za takratni čas.

Najljubši spomin iz otroštva?

Najraje se spominjam novoletnih praznikov, ki jih je naša družina nekoč praznovala v Novem mestu. Kot najmlajši član družine sem bil sicer ves čas na begu pred navihanima bratrancema, a me je na koncu vedno čakalo največ daril. Dedek nas je učil kako igrati biljard, babica je pripravljala bogate praznične dobrote, s kosmatincem Bobom pa smo se lovili po stanovanju in zunaj po snegu.

Kakšne sanje si imel kot otrok?

Kot otrok sem ogromno bral in sanjaril o daljnih časih ter krajih. Želel sem postati pustolovec, ki odkriva nove svetove po morju, zemlji in zraku. Prav tako sem želel postati vojskovodja, kasneje seveda tudi rock zvezda. Sicer se zaenkrat ni uresničilo še nič od tega, a upanje umre zadnje. Me pa še vedno žene pustolovski duh.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

Imel sem neizmerno srečo z razredom, ki ostaja tesno povezan do danes. Prav po zaslugi izjemnih sošolk in sošolcev je bilo anekdot res nešteto. Enkrat sva po pouku sedela z enim izmed mojih navihanih sošolcev na okenski polici, ko se je mimo sprehodila naša profesorica slovenščine s svojim partnerjem. Meni nič, tebi nič sošolec zakriči ‘Profesor’ca ‘ma pa nov’ga ljubčka!’ in se skrije pod okensko polico. Ko se je profesorica obrnila in zagledala mene, kako komaj zadržujem smeh, ni bila seveda nič kaj navdušena. Takrat so se začele moje že prej omenjene težave s slovenščino.

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Že skoraj tri leta delam za ameriško tehnološko podjetje Uber. Trenutno skrbim za partnerstva z vladami in mesti v srednji in vzhodni Evropi. Sebe vidim predvsem kot zagovornika digitalne transformacije in vseh priložnosti, ki jih prinaša. Poleg tega sem zelo aktivno vključen tudi v ameriški think tank Atlantic Council in Trilateralno komisijo. Vodim tudi društvo, ki povezuje vse Slovence, ki smo študirali v Oxfordu in Cambridgu. Ves čas sem na poti in v stiku z mednarodnim okoljem in v tem neizmerno uživam.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?

Najbolj sem ponosen na to, da kot Slovenec vodim široko mednarodno ekipo v enem izmed najbolj inovativnih podjetij na svetu.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležen?

Najbolj sem hvaležen za družino in prijatelje. Prav tako sem hvaležen za to, da Slovenci danes živimo v lastni državi, ki je del Zahoda. To odpira vsem, še posebej mladim, priložnosti, o katerih so naši starši lahko samo sanjali.

Če bi lahko na večerjo povabil enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?

To bi bil brez dvoma Winston Churchill. Večer bi preživela v družbi njegovih anekdot, dima kubanskih cigar, penina pa bi tekla v potokih.

The post Intervju meseca – Mark Boris Andrijanič appeared first on Alumni.

Na šoli sem od začetka. Tisto poletje sem iskala novo zaposlitev in v Savudriji sem se srečala z Andrejem Kokaljem, ki mi je povedal, da gre učit na ŠKG. Vprašal me je, če bi učila z njim … in po kasnejšem razgovoru z ravnateljem sem 1. septembra 1993 tu dobila službo.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Hodila sem na VI. Gimnazijo Moste, na katero me vežejo res lepi spomini. Da nam je čas med  dolgočasnimi urami STM-ja in obrambe in zaščite hitreje minil, smo punce pod klopmi štrikale puloverje. Spomnim se tudi ur, ki smo jih veliko bolj produktivno preživeli na vrtu gostilne Krpan kot pri pouku. Tam smo namreč obnovili vsa domača branja, napisali vse naloge, ponovili vso snov za šolske in zraven pogruntali še marsikatero smešno. Dostikrat je k nam prisedel tudi učitelj filozofije, prof. Vajevec, ki se je v senci košatih kostanjev veliko bolje počutil kot v razredu in tako smo tudi mi veliko bolj zbrano poslušali nadaljevanja predavanj in se z njim zapletli tudi v resne debate … Veliko je bilo neumnosti in smeha, včasih pa tudi malo žalosti.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Profesor zgodovine me je v IV. letniku vprašal, kam se nameravam vpisati. Bila sem odločena, da grem na matematiko, a v tistem trenutku sem rekla: »Vpisat se bom šla tja čez, na drugo stran Ljubljanice.« Tam je namreč Kodeljevo in »DIF«. In kar sem rekla, sem tudi naredila in mi ni žal. Z otroki, majčkenimi, srednjimi, velikimi in največjimi se itak najbolje razumem in jih imam rada, rada pa imam seveda tudi žogo, lopar, igro, hribe, sneg … in ko to vse združim, je to zmaga.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

V spomin se mi prikrade raziskovanje in spoznavanje bližnje in daljne okolice šole (Šentviški  hrib in Tacen) in seveda ure športa prvo šolsko leto. Rada se spomnim  duhovne obnove 1. č leta 1994 v Srednji vasi, kjer sem bila kuharica, ter tridnevnih vaj pevcev pred začetkom novega šolskega leta v vasi Soča, leta 1996. V lepem spominu imam tudi vse športno-jezikovne počitnice v Savudriji, vikend  smučarije z dijaki, maturantske izlete in prvi obisk sv. Miklavža na šoli.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Če bi vedela, da bom morala kdaj odgovoriti na tako vprašanje, bi si razne potegavščine in smešnice beležila, tako pa brskam po podstrešju … in eno sem našla.

Organizirali smo vikend smučanje v Heiligenblutu. Nek dijak je zamudil prijavni rok in njegovi prošnji, naj ga vzamemo s seboj, nismo ugodili. Tako je fant vseeno prišel z vso opremo zjutraj na odhod, se mirno vkrcal na avtobus na zadnji sedež, se stisnil v kot in čez glavo pokril s kapo. Bil je slepi potnik. Vse do Jesenic smo si belili glave, kje je napaka, saj se spisek prijavljencev v hotelu nikakor ni ujemal s številčnim stanjem na avtobusu. Na črpalki na Hrušici smo po temeljitem pregledu avtobusa končno našli »napako« in jo – ga poslali nazaj domov L J!

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Ponosna sem na svojo družino (tisto, iz katere izviram, in to, sedaj mojo). Vsakič sproti sem ponosna ali pa raje rečem zadovoljna z dobro opravljenim delom. Upam se podati tudi na povsem neznan teren, se spopasti z novimi izzivi in preizkušnjami. Mogoče lahko rečem, da sem ponosna na to, da si upam … Če se osredotočim bolj na delo v službi, mi gredo organizacije kar dobro od rok. Na pobudo ravnatelja g. Mlakarja sem začetnica Mednarodnih športnih turnirjev – letos je bil odigran že štirinajsti. Te dni bo odigran tudi 12. Novoletni nogometni turnir. Lanskoletna organizacija celotne akademije za god našega zavetnika, menim, je tudi kar dobro uspela.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Povabila bi staro mamo, a je žal ni več.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Hvaležna sem prav za vse, za starše, za moža, za sina, za dobro in slabo … za življenje samo!

The post Intervju meseca – Tea Obrč appeared first on Alumni.

Katera generacija si, kdo je bil tvoj razrednik in kateri jezik si se učila?

Moji razredniki so bili Tone Rozman, Metka Zevnik in Bojana Tomc. Smo jih potrebovali več, da so nas ukrotili 😉 V resnici je bilo tako, da sem se odločila, da se ne bom učila stare grščine in sem prestopila iz 1.B v 2.A (jezik pa je ostal nemščina v B razredu). V četrtem letniku pa vsi sošolci niso hoteli na maturo iz kemije (res čudno) in zato profesorica Zevnik ni mogla biti več razredničarka.

Zakaj si se vpisala na ŠKG?

Že tako ali tako je bila ŠKG v mislih moja prva izbira, ko pa sem na informativnem dnevu stopila v telovadnico in zagledala plezalno steno, je bilo do končno odločeno. In ja, še vedno plezam, kolikor mi dopušča čas 😉

Najljubši spomin iz otroštva?

Veliko je lepih spominov, tako da je težko izbrati samo enega. Spomnim se, kako sva s sestro vadili smučanje (s smučkami in pancerji) doma na sveže položeni pluti v stanovanju in nama je mama predlagala, naj raje vadiva na tepihu 🙂 Šele danes lahko zares cenim njeno mirnost in iznajdljivost pri reševanju otroške razigranosti in minimaliziranju škode v stanovanju. Prav spomnim se, da se mi je zdela ideja dobra, saj je res lažje smučati na tepihu 🙂

Kakšne sanje si imela kot otrok?

Hm, najbolj se spomnim, da sem si želela biti Indijanec 🙂 Drugače pa sem bila otrok akcije, želela sem preiskusiti vse, rada sem hodila na krožke in dejavnosti. Mislim, da je še vedno nekaj tega v meni.

Najljubši spomin ali anekdota iz srednješolskih dni?

V bistvu mi je najbolj v spominu ostalo, ko smo se v razredu organizirali in se lotili uprizoritve Jančarjevega Velikega briljantnega valčka. Prosili smo Gregorja Čušina za pomoč in z veseljem nam je pomagal, nas učil, režiral, nas vodil… resnično je vložil veliko časa v nas, za to sem mu še danes hvaležna! Pa koliko smo se nasmejali, še zdaj mi gre na smeh 😉

S čim se v življenju trenutno ukvarjaš?

Čeprav sem diplomirala na gozdarstvu in nekaj časa delala kot projektantka (do stečaja podjetja), nikoli ni popustila moja ljubezen do fotografije. Zato sem se tudi lotila še študija fotografije ob delu. Sedaj se ukvarjam večinoma s fotografijo, še bolj specifično z dokumentarno družinsko (in poročno) fotografijo. Lovim spontane in iskrene trenutke vsakodnevnega življenja brez poziranja in nastavljanja. Pol dneva ali cel dan preživim z družino, v njihovem okolju pri vsakdanjih aktivnostih. S svojim delom želim razbiti mit perfektnosti družinskega življenja. Vsi smo kdaj utrujeni, ko se spopadamo z nepopolnim dnem in večkrat pozabimo, da tudi drugi niso popolni, ko brskamo na primer po družabnih omrežjih s samimi nasmejanimi vzornimi otroki in idealnim družinskim življenjem. Že sama misel, da ljudem pomagam ohraniti spomine na življenjska obdobja s pomočjo družinske fotografije ali pa na čarobnost poročnega dne, je dodana vrednost in odgovornost hkrati. Velikokrat se zgodi, da je nekdo v družini dežurni fotograf in zato ni nikoli na fotografijah, zato kadar fotografiram družino, posebaj pazim, da zajamem prav vse družinske člane in njihove odnose.

Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosna?

Večkrat se nam zdijo največji dosežki tisto, za kar smo bili pohvaljeni, kar nam je dobro uspelo. Tako da bi lahko rekla, da so dosežki moje mednarodne fotografske nagrade. Resnično pa je zame največji dosežek to, da se ne ustrašim neuspeha, da dvignem glavo in vztrajam. Na tem svetu ni nikogar, ki bi mu šlo vse perfektno in brez padcev. Razlika pa je le v tem, ali nas neuspeh potolče in obupamo, ali pa dvignemo glavo in gremo naprej. Uspeh pride počasi, s trdim delom in vztrajnostjo.

Za kaj v življenju si najbolj hvaležena?

Najbolj sem hvaležna za svojo družino, tako mamo, očeta in sestro, ki so mi bili in mi še vedno stojijo ob strani, kot tudi za moža in najina otroka, ki so sploh, vse kar je resnično pomembno v mojem življenju 😉

Če bi lahko na večerjo povabila enega človeka, ki te navdihuje – kdo bi to bil?

To je pa tako težko vprašanje… ves čas razmišljam samo, kaj bi u/ji morala postreči, stanovanje pospravit in potem še kaj pametnega povedat… čisto pretežko! Raje bi povabila prijatelje, s katerimi sem lahko to, kar sem in se ne obremenjujem z vrhunsko postrežbo 😉

The post Intervju meseca – Polona Avanzo appeared first on Alumni.

Na ŠKG sem od začetka, se pravi od šolskega leta 1993/94. Ne spomnim se točno, kje sem takrat izvedel za ponovno delovanje gimnazije, ampak poslal sem prošnjo na zavod, bolj iz radovednosti kot kaj drugega. Pa so me izbrali.

Najljubši spomin ali anekdota iz vaših srednješolskih dni?

Na gimnaziji Vič smo igrali košarko za šolsko ekipo. Po tekmi seveda nismo šli v šolo, ampak v bife. Tam nas je dobil prof. matematike Aleksander Cokan, ki je bil velika avtoriteta. No, tudi po postavi je bil velik. Vprašal nas je, kaj delamo v bifeju. In smo povedali. »Pa ste zmagali?« je vprašal. Smo. In kaj pijete? Pivo! Pa nas je častil rundo. Res se nam je dobro zdelo.

Kako/kdaj ste vedeli, da želite poučevati?

Nisem vedel. Rad sem imel šport. Prišel sem na »DIF« in tako naprej. Sem pa prej učil na osnovni šoli v Savskem naselju. Takrat je bila to OŠ Borisa Kidriča. Bilo je to precej drugačno okolje, v katerem pa sem se kar dobro znašel. Samo na Strmčnikovo pedagogiko sem moral pozabiti in si pomagati z izkušnjami s prulskega igrišča in ljubljanskih ulic.

Najljubši spomin iz vaših profesorskih dni na ŠKG?

Pestri so spomini na začetke, ko nismo imeli niti telovadnice in smo tekali na Šentviški hrib in telovadili v enem od razredov. Košarkarske tekme med profesorji in dijaki so bile tudi vedno napete. Pa tudi nekaj maturantskih izletov je bilo kar intenzivnih. Pa nekaj koncertov, ko sem bobnal z Goričarjevim orkestrom je bilo dobrih. Zdaj spet igram bobne in kar uživam.

Lumparija dijakov, ki vam je najbolj ostala v spominu?

Na poletnem taboru v Savudriji so mi dijaki za »auspuh« privezali konzerve. Mogoče mi je še najbolj v spominu ostalo par mojih, ampak o tem pa kdaj drugič.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Ne bi bil rad preveč stereotipen. Naslednje leto bo že petindvajseto državno prvenstvo za srednješolce na ŠKG, kar pomeni, da sem bil kar vztrajen organizator. Sicer sem plezalec že štirideset let, ampak kakšnih pet triatlonskih let je bilo kar zanimivih. Okoli sto tekem, tudi ironman v Barceloni in moj originalni podvig, ki smo mu dali ime Slovenski alpski triatlon, ki se je začel v Piranskem zalivu, končal pa na Triglavu. Najdete tudi na You tubu. Drugače pa seveda družina.

Če bi lahko na večerjo povabili enega človeka, ki vas navdihuje – kdo bi to bil?

Nimam pojma.

Za kaj v življenju ste najbolj hvaležni?

Ženi, da me prenaša.

The post Intervju meseca – Andrej Kokalj appeared first on Alumni.